Pred dnevi je na družbenem omrežju facebook zakrožila objava Maje Megla, novinarke in pisateljice, ki je v lastni (mali) založbi Reset.Restart izdala štiri knjige. V njej je izrazila ogorčenje nad organizacijo SKS in predvsem izpostavila, kako slabo je poskrbljeno za manjše založbe in samozaložnike. Kot navaja v zapisu, so samozaložniki izrinjeni, kajti »pogoji so takšni, da ohranjajo monopol velikih založb. Manjši založniki in samozaložniki ne moremo zaprositi za knjižno subvencijo pri Javni agenciji za knjigo Republike Slovenije. Tudi distributerji ne. Tudi delnega kritja stroškov nastopa na knjižnem sejmu ne moremo uveljavljati, ker jih lahko le pravne osebe, kar samostojni podjetniki nismo (smo fizične osebe). In smo spet izločeni. V vse moramo investirati sami, knjigo napisati, jo natisniti, promovirati,« pojasnjuje Maja Megla.

Zato se je odločila, da se bo na letošnjem sejmu združila s še dvema drugima samozaložnicama. Skupaj so tako najele mizo v vrednosti 800 evrov, vendar je v to ceno vštet le najem mize. »Poleg mize za 800 evrov je za vse drugo treba doplačati: če želite dodatno osvetljavo, če želite sodelovati na sejemskem prireditvenem programu, če želite s knjigo kandidirati za nagrado za najboljše oblikovano knjigo …​ Plačale smo prijavnino v višini 150 evrov, vendar v katalogu nismo navedene, ker bi za takšno navedbo morale doplačati. Kot bi bili v vrtincu lakomnega zaslužkarstva, v katerem je povsem vseeno, ali prodajamo hladilnike ali knjige,« meni Maja Megla.

»Sejemske tarife za stojnice so letos okoli 15 odstotkov višje kot lani. Le zakaj?« se še sprašuje Maja Megla in dodaja: »Glede na trenutne vulgarno zasoljene finančne pogoje bodo na njem očitno ostali le največji. Je to namen sejma?«

Šest dni elektrike 109 evrov
brez davka

Na podlagi pričevanja Maje Megla smo raziskavo nadaljevali in več založb povprašali o cenah in stroških, s katerimi se spopadajo na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Da so cene višje kot kadarkoli prej in da je treba doplačati čisto vsako, še tako osnovno dobrino, pravi tudi urednica založbe VigeVageKnjige Anja Zag Golob. »Kot manjša založba si ne moremo privoščiti opremljene stojnice, zato najemamo samo prazen prostor, ki ga opremimo sami, z lastnim delom in finančnim vložkom, ki ni zanemarljiv. Organizatorji nas silijo v plačevanje stvari, ki jih ne potrebujemo, denimo vpis v katalog (90 evrov plus DDV), tipski napis (32 evrov plus DDV), prijavnina na sejem (90 evrov plus DDV), najem napisne table (29 evrov plus DDV​). Elektriko za 6 dni sejma računajo 109 evrov plus DDV, najem kvadratnega metra razstavnega prostora pa za člane Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev stane 110 evrov plus DDV​.« Vendar se računanje stroškov ne ustavi pri najemu prostora, temveč se nadaljuje, kajti sejemski prostor zahteva uporabo talnih oblog, ki pa jih je seveda treba najeti od razstavišča samega. Cena talne obloge znaša 100 evrov plus DDV, kar pa ne vključuje čiščenja najete in predvsem obvezne talne obloge. »Če povzamem: mi delamo zanje, ob tem pa je izjemno problematičen odnos organizatorjev, ki so osorni, nevljudni, izrazito dajejo vtis, da smo mi tam zaradi njih, ne oni zaradi nas. E-pošto podpisujejo skupinsko, z Ekipa SKS, tako da dejansko ne veš, s kom komuniciraš. Nam so, denimo, po vsej sili želeli računati tudi stropno povezavo lamele (70 evrov plus DDV​) in predelne stene (261 evrov plus DDV​), čeprav je stojnica v kotu in ničesar od tega ne potrebujemo. Po res dolgem pogovoru smo končno dognali, da ob stene sosednjih stojnic nima smisla postavljati še enih sten, samo zato, da bi jih lahko računali, in da niti ne vemo dobro, čemu naj bi služila stropna povezava lamele. Če povem še v številkah: 882 evrov smo plačali za stojnico na sejmu v Frankfurtu v velikosti 8 kvadratnih metrov, 3175 evrov pa za stojnico na SKS v velikosti 20 kvadratnih metrov,« dodaja Anja Zag Golob. In ob končnem strošku najema prostora nikakor ne smemo pozabiti na vložek za opremo, ki ga krije založba sama, in na plačilo za vse, ki v času sejma na stojnici delajo.

Nekoliko večja in predvsem z daljšim stažem delovanja je založba KUD Sodobnost International. Odgovorna urednica založbe Jana Bauer na vprašanje o vložku odgovarja takole: »Vložek je seveda odvisen od tega, kolikšen razstavni prostor najameš. Kakor na večini sejmov tudi na našem cena raste skladno s kvadraturo. Če primerjam kvadratni meter najema s ceno na frankfurtskem sejmu, je ljubljanski goli prostor vreden približno polovico frankfurtskega, kjer pa je v ceno vštet celoten paket, tudi internet in elektrika. Cene najema na hrvaškem Interlibru pa so približno 25 odstotkov nižje od naših. Če me vprašate, kakšna je cena glede na razmere v založništvu, lahko rečem, da izjemno visoka.« Ob tem dodaja, da je cena stojnice s selitvijo na Gospodarsko razstavišče v primerjavi s Cankarjevim domom seveda narasla, samo med lanskim in letošnjim letom pa se je cena najema zvišala za kar 15 odstotkov.

Vse manjše in srednje založbe pa se srečujejo z enakim vprašanjem: kako pokriti stroške sodelovanja na SKS? Anja Zag Golob pokritje finančnega vložka komentira z besedami: »Če vsi v ekipi delamo kot konji, ga lahko pokrijemo, ampak smisel naše udeležbe na SKS ni v tem, da delamo za organizatorje in pokrivamo njihove oderuške stroške. Problem je, ker ne razumejo, da je knjižni sejem po definiciji drugačen od preostalih, ker so knjige ontološko drugačen 'objekt'. To ni izdelek oziroma komad. SKS letos postaja izključno tržna prireditev, ker je zbornica popustila sejmarski logiki in je zato sejem izključno v krempljih kapitala, pridobitništva.« Nič drugače ni v založbi KUD Sodobnost International. »Če bo prodaja enaka lanski, bomo morda pokrili strošek najema in ureditve prostora, ne pa tudi plačila dela na sejmu,« pojasni Jana Bauer.

Zaradi visokih cen
manj raznolikosti

Iz Mladinske knjige smo na enako vprašanje dobili splošen odgovor: »Stroški sejemskega nastopa so vsako leto višji, a jih bomo – kot vsako leto – pokrili s prodajo, čeprav si dobička ne obetamo. Sejem je za nas bolj priložnost, da bralcem predstavimo knjižno produkcijo tekočega leta in pod reflektorje – na sejemske odre – postavimo naše avtorje. Umestitev stojnice na sejmišče je stvar dogovorov med organizatorji in razstavljalci.« O stroških stojnice smo se pozanimali tudi pri založbi Morfem, ki ima letos ob glavni sejemski sprehajalni poti eno največjih stojnic: »Za prazen prostor smo plačali 13.369 evrov, potem je tu še oprema, denimo stene, police, preproga, pulti, plakati, kar znese vsaj 6900 evrov, treba bo plačati tudi ljudi, reklamo … Upamo, da bomo pokrili stroške.«

Vse višje cene pa na sejmu povzročajo tudi vse večje razkorake med založbami. Tako si nekatere založbe lahko privoščijo svetleče in velike prostore, druge pa majhne kote velikih dvoran. In kje je rešitev? »Tovrstno nezadovoljstvo bi sejem lahko rešil s standardiziranimi stojnicami, recimo v treh ali štirih velikostih. S tem bi preprečil, da bi nekdo imel na primer polovico hale na najprometnejši lokaciji, drugi pa bi le zato, ker je manjši, obtičal nekje v kotu. Konec koncev je cena za vse enaka,« pravi Jana Bauer. Anja Zag Golob pa dodaja: »Ne le da bi morali biti enakopravni, ne glede na to, koliko denarja imamo, nujno bi bilo tudi, da bi se izpostavila ravno raznolikost, saj je to najpomembnejša deviza našega založništva. SKS počne ravno obratno: to mnogovrstno živost tišči v kote, v središče pa postavlja tistih nekaj založb, ki imajo denar. Tako se vsebina sejma izgublja.«

Komu plačujejo?

Na podlagi vseh nabranih izjav smo Gospodarsko razstavišče zaprosili za natančnejšo pojasnitev poteka najema prostorov. Zanimalo nas je predvsem, komu založbe plačujejo najem in kdo v nadaljevanju poravna stroške Gospodarskega razstavišča. Je to Gospodarska zbornica ali morda Zbornica knjižnih založnikov in knjigotržcev​ (ZKZK)? Odgovora nismo dobili, saj na Gospodarskem razstavišču naj ne bi imeli vseh podatkov. Preusmerili so nas na Gospodarsko zbornico, natančneje na Vladimirja Kukavico, direktorja ZKZK. Ta na vprašanje odgovarja tako: »ZKZK ima z Gospodarskim razstaviščem odplačni poslovni odnos. Cena storitev je oblikovana v okviru cenika Gospodarskega razstavišča. Država sistemsko, na podlagi vsakoletnega razpisa, financira knjižni sejem v višini 7000 evrov. Prostori Cankarjevega doma in Gospodarskega razstavišča pa niso primerljivi, kot tudi ni primerljiv poslovni odnos, ki ga ima ZKZK z Gospodarskim razstaviščem.« Na vprašanje o velikosti stojnice odgovarja naslednje: »Velikost stojnice se ne določa. Stojnico razstavljalci naročijo na podlagi lastnih potreb. V vsakem poslovnem odnosu je eden pomembnejših elementov cena. Najem sejemskega prostora je v primerjavi z vsemi drugimi sejmi v Sloveniji na knjižnem sejmu najcenejši, računajoč ceno na kvadratni meter, na dan in na obiskovalca.« Hkrati nam je Vladimir Kukavica posredoval povezavo do, po njegovem mnenju, primerljivega dunajskega knjižnega sejma, ki naj bi bil za razstavljalce dražji od slovenskega, in dodal: »Pri tem je treba poudariti še to, da je obsejemski program v Ljubljani z 266 dogodki bogatejši, da stroški obsejemskega dogajanja tukaj znašajo skoraj 100.000 evrov in da v Ljubljani obiskovalcem, za razliko od Dunaja, ne zaračunavamo vstopnine.« Na vprašanje, kaj vse sejem ponuja razstavljalcem, pa odgovarja takole: »Ponuja jim sejemski prostor z dodatnimi storitvami in 50.000 obiskovalcev.«

Glede na zapisano torej nismo prišli do natančnih pojasnil, kako poteka plačilo in komu se plača. Založbe so za najem prostorov prejele predračun z Gospodarskega razstavišča, kjer so zatrdili, da podatkov o financah nimajo. Vprašanje torej ostaja odprto. Kdo pripravlja predračune, komu založbe plačujejo in kdo postavlja pogoje? In kaj se bo zgodilo prihodnje leto, če se cene povečajo še za 15 odstotkov? Odgovorov do zaključka redakcije nismo prejeli.