Podobo v črno odetega Andrésa Valdésa, ki z rokami in mimiko v tišini razlaga zgodbo, ima v spominu zapisano marsikateri Slovenec srednjih let. Dolga leta je namreč s pantomimskimi nastopi ne le gostoval po slovenskih osnovnih šolah, temveč je bil tudi redni gost slovenske televizije. Kot je dejal v intervjuju za Dnevnik, so leta 1964, ko je prvič nastopil na slovenski televiziji, »presenečeni gledalci klicali na televizijo in spraševali, ali sem gluhonem, ali sem naše gore list …«.

Ni bil naše gore list. V Slovenijo je po spletu naključij prišel s Kube. Rojen je bil v Havani, njegov oče je bil violinist, ki pa je družino preživljal kot voznik tramvaja. »Ko se je oče iz službe vračal domov, je žvižgal. Vsakič, ko sem ga zaslišal v svojo posteljico, sem zaplesal z rokami in oče je rekel, ta bo pa plesalec,« se je spominjal Valdés. Res je postal plesalec in kot sedemnajstletni fant s skupino, ki je izvajala kubanske plese, odšel na gostovanje v Mehiko ter ZDA. Tam se je prvič srečal s pantomimo, ko je v New Yorku obiskal predstavo francoskega pantomimika Marcela Marceauja. »Kupil sem si najcenejšo vstopnico, ker nisem vedel, kaj bom videl. Sedel sem visoko v eni zadnjih vrst. Začela se je predstava. Obsedel sem in gledal. Bil sem popolnoma očaran.« Odšel je v Pariz in se učil pantomime pri Marceauju, nekaj časa je bil celo njegov asistent​, in pri Etiennu Decrouxu. Želel si je spoznati gibe različnih kultur sveta, cilj njegovega potovanja pa je bila Japonska. A vmes se mu je, kot je rad rekel, »zgodila Slovenija«. Sem je prišel, ker za vstop v Jugoslavijo ni potreboval vizuma, v Parizu pa je spoznal tudi dve slovenski igralki. Pota njegovega življenja so bila taka, da je v Sloveniji ostal. »Lahko rečem, da sem Slovenec. Takoj sem začutil, da bom ostal v Sloveniji, ki je postala moja nova domovina,« je dejal pred štirimi leti.

Tudi za svojo pantomimo je bil prepričan, da je »slovenska«. »Tukaj sem opazoval življenje, denimo, kako hitro se premikajo ljudje, kolesa, avtomobili, psi. Dodal sem jim samo oblike, iz izkušenj, ki sem jih imel kot Kubanec s francosko tehnično podkovanostjo,« je razmišljal o svoji umetnosti. Vrhunec ustvarjanja je dosegel prav tu. Pravzaprav je v naš prostor sploh prinesel pantomimo kot umetniško zvrst. Poleg samostojnih nastopov je »v več desetletjih v gibalnih in pantomimskih veščinah izoblikoval tudi marsikaterega dramskega igralca in bil desetletje izredni predavatelj na AGRFT«, so zapisali v Združenju dramskih umetnikov Slovenije, kjer so mu leta 2010 podelili bršljanov venec za življenjsko delo. Osem let pozneje mu je tudi Svetovna organizacija za pantomimo podelila nagrado za izjemen prispevek k tej gledališki umetnosti.

Prepričan je bil, da ni njegova naloga, da s šalami zabava gledalce, temveč jih je skušal pritegniti, da bi ga dovolj pozorno opazovali in razumeli njegovo sugestijo. A bil je tudi prepričan, da če bi v Ljubljano prišel zdaj, ne bi imel od česa živeti. »Ljudje visijo na telefonih in življenja ni,« je potarnal. A ne glede na to so v njegovem spominu za vedno ostali otroci s svojimi vedoželjnimi očmi, huronskim smehom in navdušenjem. »Zabavalo me je, kako otrokom ni bilo jasno, da lahko brez pravih predmetov, brez besed in samo s svojim telesom pripovedujem cele zgodbe,« je pripovedoval najslavnejši slovenski pantomimik Andrés Valdés y Fuentes.