Da je na nedavnih parlamentarnih volitvah v Južnoafriški republiki Afriški narodni kongres (ANC) – politična stranka, ki se je v preteklosti formirala kot prvo gibanje za pravice temnopoltega prebivalstva – izgubil absolutno večino, morda niti ni tako zelo presenetljivo. Trideset let po prvih demokratičnih volitvah in padcu apartheida so se namreč pod težo očitkov o korupciji in nepotizmu ter posledični visoki stopnji brezposelnosti in kriminala primarne emancipatorne ideje ANC enostavno izjalovile. K družbenim problemom pa je pogosto smotrno pristopati genealoško. Sodobne politične klime Južnoafriške republike zato ne moremo odrezati od njene preteklosti, ki, sicer daleč stran od institucionaliziranega kolonialnega prava in uzakonjenega rasizma, v vseh, predvsem pa v ekonomskih dinamikah družbe, še zmeraj odzvanja. V tej perspektivi je smiselno brati knjižico Izbrani spisi (Založba /*cf., 2024) južnoafriške aktivistke, raziskovalne novinarke in znanstvenice Ruth First (1925–1982), katere delo je bilo vseskozi prežeto z antikolonialno solidarnostjo in bojem za pravice temnopoltega prebivalstva.
Belka v boju proti apartheidu
Kot belka, kar je v duhu tedanjega časa nadvse pomenljivo, je boj proti apartheidu bila na več frontah – bodisi s poučevanjem temnopoltih, ki so bili načrtno deležni slabšega izobraževanja, s podporo protestom Afriški zvezi rudarjev in ilegalno distribucijo pamfletov ali pa s pisanjem in raziskovalnim novinarstvom ter akademskim delom na univerzah v Manchestru, Durhamu, Dar es Salaamu in Maputu. Ruth First je bila vselej tesno povezana s Komunistično stranko Južnoafriške republike (CPSA), kar je tudi zaznamovalo njeno javno delovanje, znotraj katerega je bila okarakterizirana kot komunistka, kljub temu da je v javnosti izrazila ostro nestrinjanje s stališči stranke do tedanjega političnega dogajanja v Zimbabveju in Eritreji. Leta 1975 je pronicljivo opazila, da so marksistične analize razrednih odnosov, značilnih za zahodni kapitalizem, prepogosto avtomatsko prenesene v kontekst afriških družb, ki so se ravnale po drugačnih principih politične ekonomije. Do tega je bila sicer kritična, čeprav se je v svojem delu, ki se je osredotočalo predvsem na vprašanja kapitalizma, dela in razreda, ki jih je najpogosteje opazovala v dveh oblikah, in sicer pri izkoriščanju zemlje in izkoriščanju rudnikov, torej dveh najbolj dobičkonosnih področjih južnoafriške ekonomije, tovrstnih epistemologij tudi sama posluževala.
A kljub temu je bila primarna ideja njenega dela razkriti fašistično naravo apartheida in pokazati povezanost kapitalizma in rasne ideologije kolonializma. Njeno nenavadno, predvsem pa tudi pogumno politično življenje pa se je odvilo po pričakovanem vzorcu, namenjenem vsem disidentom in opoziciji, ki jo je apartheid prepovedoval. Sprva je bila utišana, nato aretirana in zaprta, kasneje izgnana in nazadnje umorjena. 17. oktobra 1982, ko je živela in delala na Univerzi Eduarda Mondlana v Maputu v Mozambiku, je bila ubita s pisemsko bombo, ki so jo poslale južnoafriške varnostne sile.
Od Gadafijeve Libije do pretorijskih žensk
Pričujoče Izbrane spise tvori pet delov, ki z natančno politično analizo preučujejo sisteme vladanja in položaj marginaliziranih subjektov. Medtem ko prvi spis Pretorijo osvojile ženske! (1955) govori o tihem samoorganiziranem protestu dva tisoč Afričank proti novim prepustnicam, ki so omejevale gibanje temnopoltih, spis Južna Afrika danes (1961) osvetljuje strukturo belske nadvlade, ki je uzakonila rasno segregacijo, kar je od nekdaj hodilo z roko v roki z akumulacijo kapitala, kar tematizira tudi zadnji spis Mozambiški rudarji: študija izvoza dela (1977), ki skozi migrantsko delo prikaže uvožene delavce iz Mozambika kot brezpravne sužnje v cvetoči južnoafriški rudarski industriji zlata in diamantov. Spis Od Listine svoboščin do oboroženega boja (1968) problematizira neučinkovitost nenasilnih protestov ob oboroženem nasilju režima in posledični nastanek oboroženega krila ANC uMkhonto we Sizwe, znotraj katerega je bil avtoričin mož, ravno tako aktivist in marksist Joe Slovo, eden od pomembnejših vodij. Po drugi strani pa v duhu panafrikanizma v spisu Meje nacionalizma (1974) skozi arabsko-izraelsko vojno osvetljuje položaj Gadafijeve Libije in nafte kot ekonomskega in političnega orožja, vpletenega v mednarodni kapitalistični sistem multinacionalk in njihovih monopolov.
Četudi so spisi le kratki odlomki iz poglavitnih del opusa Ruth First, deluje zbirka, ki je nastala znotraj mednarodne založniške zveze International Union of Left Publishers, kot neke vrste teaser, ki kliče po nadaljnjem branju, ki bi podrobneje kontekstualiziral politično-družbena dogajanja, ki so zaradi kratkega obsega knjižice za vedoželjno bralstvo preskopo obravnavana.
