Začelo se je na pogorišču prve svetovne vojne, ko je v poraženi Nemčiji cesarstvo zamenjala weimarska republika. Ta je ime dobila po ustanovni parlamentarni seji v Weimarju leta 1919, prvi predsednik je bil zmerni socialist Friedrich Ebert. Začela se je nova doba, zdelo se je, da je Nemčija, da je Evropa razumela lekcijo.
Istega leta je v Weimarju nastalo še nekaj: oblikovalska šola Bauhaus. Njen ustanovitelj arhitekt Walter Gropius je k sodelovanju pritegnil oblikovalce in umetnike z različnih področij in z vseh vetrov, v skladu z idejo »umetnost in tehnologija – nova enotnost«, v kateri je treba preseči vse meje, tudi tiste med posameznimi umetniškimi zvrstmi, ter zgraditi »zgradbo prihodnosti«. To pa je pomenilo tudi radikalno spremenjen pogled na družbo. Stare hiše so polne starih predmetov, starih okraskov, s tem pa starih navad in starega razmišljanja. Avantgarda je verjela, da lahko nova umetnost nič manj kot spremeni človeka in s tem svet. V celotnem obdobju delovanja je v Bauhausu ustvarjalo okoli 1400 profesorjev in študentov.
Nedolžnost, ki je ni bilo
Že nekaj let po ustanovitvi je šola Bauhaus trčila ob vzpenjajoči se nacizem, Gropius je začel taktizirati, leta 1925 se je šola preselila v Dessau. Leta 1933, ko je Hitler požgal reichstag in prevzel oblast, se je samorazpustil. Klavrna ironija je, da danes ob imenu tega izjemnega, inovativnega projekta, ki je pustil neizbrisen pečat na oblikovanju vse do danes, večina ljudi pomisli na trgovino z gradbenim materialom in plastičnim kičem.
Bauhaus je po drugi svetovni vojni tako na levem kot na desnem političnem polu in v splošni javnosti veljal za projekt, ki naj bi bil že zaradi svoje »narave«, radikalnega preloma s starim, nezdružljiv s totalitarizmom, ki ga je na koncu zlomil. A nič ni tako enostavno in nič ni tako skrito, da ne bi bilo odkrito; že po padcu železne zavese so se pojavili prvi glasnejši dvomi, nove raziskave, nova odkritja so čedalje glasneje opozarjala, da je sloves nevpletenosti Bauhausa v nacizem vprašljiv.
Že weimarska razstava Senčne strani leta 2019 je odškrnila vprašanje odnosov med šolo in nacizmom, zdaj pa je nova ekipa kustosov – Anke Blümm, Elizabeth Otto in Patrick Rössler – z razstavo Weimar in nacionalsocializem vrata na široko odprla novim dejstvom, in to tako o povezavah protagonistov šole z nacizmom kot položaju Nenemcev in žensk. Nova razkritja je berlinski časopis Monopol označil kot »konec mistificiranja«.
Razstava je tridelna, na treh lokacijah, prvi del se posveča političnim pritiskom v obdobju 1919–1933, drugi odvisnosti od nacizma in prilagajanju v obdobju med letoma 1930 in 1937, tretji pa različnim življenjskim usodam v diktaturi v letih 1933–1945. Vse tri dele pa v preseku zaposluje vprašanje dvoumnosti razmerja med moderno v weimarski republiki in nacionalsocializmom. Pri povezavah med vodstvom šole in nacističnim gibanjem je namreč po mnenju avtorjev razstave šlo za zelo raznovrstne odnose, ki jih ni mogoče zreducirati na dvojico storilec - žrtev, ampak na kompleksno sivo polje delovanja.
O »hudičih« in hudičih
Od samega začetka je za malomeščansko weimarsko okolje Bauhaus predstavljal »lokalni prostor hudičev, s katerim so konservativni meščani strašili otroke«. Tako se ga je pozneje z ironijo spominjala Nina Kandinski, žena ruskega slikarja Vasilija Kandinskega. Ta je, izhajajoč iz suprematizma in konstruktivizma, v Bauhausu predaval o barvah, delal pa je skupaj s Paulom Kleejem, Lyonelom Feiningerjem in Aleksejem von Javlenskim. A dokler se ni Hitlerjevo gibanje okrepilo, so »hudiči« verjeli, da gre le za ostanke konservativne preteklosti. Že leta 1925 pa so se pritiski vzpenjajočega se nacizma tako okrepili, da se je morala šola preseliti v Dessau, nato pa leta 1932 v Berlin, zdaj že pod vodstvom Ludwiga Miesa van der Roheja. Oba z Gropiusom sta nato v Berlinu delala projekte za vzpenjajoči se razred nacistov, Mies je leta 1934 podpisal tudi »Poziv umetnikom, naj podprejo Hitlerja«, ko so se razmere zaostrile, pa sta oba emigrirala v ZDA. V letih od 1962 do 1968 je Gropius oblikoval berlinsko Nacionalno galerijo. Tudi povojna nemška oblast je rada »pozabljala« nekatera dejstva.
Pet let po samoukinitvi Bauhausa je bila v newyorškem muzeju retrospektivna razstava najboljših del šole Bauhaus, šola je osvojila ZDA. Kandinski je tega leta odšel v Francijo, nekaj let pozneje so nacisti njegovo in Feiningerjevo umetnost razglasili za »izrojeno«.
Kovinskih stolov ne,
razen za Hitlerja
Razstava ponuja na ogled izvrstne dosežke številnih avtorjev in vpogled v njihove usode. Ker je šlo za arhitekturo in uporabno umetnost, nacionalsocialisti pa so imeli obrt nadvse v čislih, so se pojavljale paradoksalne situacije: Grete Reichardt, eno najboljših tkalk v Dessauu, so leta 1930 nagnali iz šole, nato pa so nacisti uredili, da je naslednje leto vendarle diplomirala. Postala je ena najpomembnejših tekstilnih oblikovalk v nemškem rajhu, leta 1940 je zmagala na milanskem trienalu. Sredi vojne vihre je opravila mojstrski izpit in dolga leta uspešno vodila svoje podjetje, tudi v poznejši NDR. Tudi luči Marianne Brandt, kozarci Wilhelma Wagenfelda in keramika Otta Lindiga so se še naprej dobro prodajali. Stole Marcela Bauerja so nacisti zavračali, a na enem s kovinskim ogrodjem je meditiral tudi sam Hitler. Njihova kolegica judovskega rodu Margarete Heymann-Loebenstein ni imela te sreče in je morala pobegniti v London; njeno delavnico je prevzela Hedwig Bollhagen, ki je njene izdelke prodajala pod svojim imenom.
Prav na ta dejstva opozarjajo kustosi in kustosinje: kako so se številni nemški in švicarski oblikovalci prilagodili novim »okoliščinam«, poiskali nove niše za zaslužek in »pozabili« na svoje kolege, mrzke novi vladavini. V začetku štiridesetih let je bilo več kot petdeset nekdanjih študentov Bauhausa zaposlenih v propagandnih uradih nemške vojske. Arhitekt Fritz Ertl je šel med esesovce in zgradil Auschwitz.
