Kolikor ljudi, toliko Itak. Vsi, ki smo, nenehno potujemo po življenju in se – vsaj v mislih – vračamo na domačo Itako. Odisej je za vrnitev do svoje potreboval deset let, čeprav pot sama po sebi ni bila prav zelo dolga. A je nenehno prihajalo nekaj vmes. Nekaj, nekdo, nekje, nekako.
Itak zmeraj prihaja nekaj vmes, česar koli se lotimo. Če bi hoteli počakati, da se bo vse, ampak čisto vse razjasnilo že vnaprej, preden se nečesa lotimo, se na koncu koncev sploh ničesar ne bi lotili. Pisanja kolumne. Peke pite. Pospravljanja kleti. Servisa kolesa. Prenove kopalnice. Študija. Gradnje hiš. Gradnje avtocest. Drugih in tretjih tirov. Z vsemi predori in viadukti vred. Samostojne države. In še bi lahko naštevali.
Pripetilo se je, da tako ali drugače skoraj vse, kar počnemo, urejajo pravila. Že dolgo smo navajeni, da so zapisana. A so zapisana pravila samo vrh ledene gore (prijazna metafora za poletno vročino). Nepisanih pravil je mnogo več, po njih se ravnamo pogosto nevede, se jih niti ne zavedamo, zdi se nam, da nekaj počnemo in ravnamo na edini možni, naravni način. Taka pravila so najučinkovitejša in najtežje jih je spremeniti.
Etična ali celo moralna vprašanja so težka tema za poletne kolumne. Pa se enega vendarle vsaj na hitro – zelo laično – dotaknimo. Zapisana družbena pravila v obliki zakonov, pravilnikov in drugih podobnih aktov se zdijo najpotrebnejša tam, kjer se često pojavlja človekova želja po imeti več in biti več na račun drugega človeka, bitja ali narave. Pravzaprav taka pravila določajo, katere oblike takega vedênja so v neki družbi dopustne (čeprav se navadni smrtniki, ki nismo na pravi strani pravil, zaradi tega pogosto jezimo). Banke recimo smejo zaračunavati neprimerljivo višje negativne obresti za primanjkljaj na osebnem računu, kot so obresti za pozitivno stanje. Banke recimo smejo novo prejeto vsoto na varčevalni račun varčevalca en teden obračati po svojih željah (in notranjih pravilih), varčevalka pa do njih ta čas nima dostopa. Banke smejo še marsikaj, kar je predvsem v njihovo dobro. Ker pa si lahko privoščijo dobro službo za urejanje stikov z javnostjo, uspešno ustvarjajo vtis, da je tisto, kar je dobro predvsem zanje in njihove lastnike, pravzaprav le odraz globoke skrbi za stranke. Čeprav so banke v naši civilizaciji res nekaj posebnega, so lahko prispodoba za vse močne združbe in ustanove, ki delujejo v različnem razmerju med skrbjo za lastno in skrbjo za skupno dobro. Včasih ustanove složno sodelujejo, včasih pa si nasprotujejo. Temu smo navajeni reči demokracija.
Na začetku meseca je Slovenska akademija znanosti in umetnosti v javnosti predstavila predlog spremembe 15. člena novele Zakona o visokem šolstvu, ki je v javni razpravi do jutri, 24. julija. SAZU je svoj predlog po navedbah portala MMC RTV SLO poslala na vse visoke naslove, predsedniku vlade, predsednici države in predsednici državnega zbora. Gre za člen, ki ureja jezikovno podobo slovenskega visokega šolstva. Nekaj dni kasneje je rektorska konferenca (telo, sestavljeno iz rektorjev in rektoric slovenskih univerz) izjavila, da podpira predlog zakona, vključno s 15. členom, in pripomnila, da je v skupini, ki je pripravljala novelo zakona, s svojim predstavnikom sodelovala tudi SAZU.
Zgodba o jezikovnem členu zakona o visokem šolstvu je sicer že približno trikrat daljša od Odisejeve poti na Itako. Člen (v zgodovini z različnimi vrstilnimi števniki in z različnimi ubeseditvami) v prvem odstavku zagotavlja, da je učni jezik slovenskega visokega šolstva slovenščina. V naslednjih odstavkih pa tako ali drugače določa oziroma dopušča izjeme od glavnega načela, ki naj omogočajo smiselno internacionalizacijo slovenskega visokošolskega prostora in s tem doseganje njegove večje kakovosti in konkurenčnosti. Visokošolskim ustanovam člen tudi nalaga skrb za razvoj slovenščine kot strokovnega oziroma znanstvenega jezika in se zavezuje, da je tujcem in Slovencem brez slovenskega državljanstva omogočeno učenje slovenščine.
Jezikovni člen naj bi bil pravzaprav natančen načrt plovbe slovenskega visokega šolstva med Scilo (ki preti, da bo za zmeraj pohrustala slovenščino) in Karibdo (ki grozi, da bo slovenski visokošolski prostor brez internacionalizacije v angleščini sam sebe požrl v vrtincu podpovprečnosti in nekonkurenčnosti). A slovensko visokošolsko ladjevje je sestavljeno iz zelo različnih plovil. Ne morejo vsa imeti istega načrta. Pa niti tega zares ne vemo, ali sta morski pošasti resnični. Ali edini – na poti do idealne Itake se je itak treba izogibati še raznim Kiklopom pa Kirkam pa še komu. Ladje brez hkrati pogumnih in previdnih krmark in krmarjev, ki budno spremljajo razmere in ustrezno ukrepajo, ne morejo varno pluti proti cilju.
Pred desetimi dnevi je MMC RTV SLO prinesel še eno zanimivo novico z naslovom: »Po več letih bodo otroci dobili novo nadaljevanko v slovenskem jeziku. Nastaja serija Smrdljivc.« V besedilu izvemo, da več v naslovu pomeni šestnajst. Šestnajst let od zadnje (sklepam, da igrane) otroške nadaljevanke v slovenščini! Kako? Tukaj nekaj smrdi.
Lahko prosim sprejmemo zakon, po katerem bo obvezno posneti vsaj eno dobro mladinsko nadaljevanko v slovenščini na leto? Pa en film. Pa dokumentarno serijo. Tako se namreč dela Itaka, kamor se radi vračamo, četudi samo v mislih. Tako se jezik vpisuje v srce, do katerega kasneje ne najdejo ključa še tako premožni ali premočni snubci in snubke drugih jezikov. Itak.
