V poskusu se je izkazalo, da otroci za odraslimi presenetljivo vztrajno ponavljajo celoten postopek, vključno z nepotrebnimi deli, hkrati pa znajo povsem lepo razložiti, da bi lahko denimo do dinozavra v škatli brez težav prišli brez dodatnega trkanja s paličico po robu škatle. Ponavljanje za drugimi, predvsem za nekom, ki mu zaupamo, je seveda učinkovita tehnika učenja, tudi če ne razumemo vsega, kar ponavljamo. Zdi pa se, da je skoraj obsesivno ponavljanje posebej izrazito prisotno prav pri homo sapiensu, saj se je v drugem podobnem poskusu pokazalo, da bližnjih sorodnikov šimpanzov nikakor ni mogoče prepričati, da bi ponavljali nesmiselne dele postopkov, ko enkrat ugotovijo, da do slastnega grižljaja lahko pridejo brez nepotrebnih gest. Na primer, ko je neprozorna škatla, ki skriva hrano, zamenjana s prozorno, ki razkrije, da je del postopka nepotreben.
Nagnjenost k nesmiselnemu ritualiziranemu ponavljanju se pri človeški vrsti kaže med drugim tudi v enem bolj zabavnih fenomenov, o katerem so poročali antropologi po drugi svetovni vojni. V spopadih med ZDA in Japonsko so domačini na pacifiških otočjih, predvsem v Melaneziji, prvič prišli v reden kontakt z zahodno civilizacijo, kar je med drugim vključevalo tudi soočenje z letalskim tovorom, ki je dobesedno padal z neba, ko sta obe strani v spopadu z letali dostavljali hrano in druge zahodne dobrine. Letalski tovor je bil namenjen vojakom, vendar je tako ali drugače prišel tudi do domačinov in jim dodobra porušil ustaljena družbena razmerja. Ker se ljudje na dobre stvari hitro navadimo, so se na stalen dotok hrane in drugih uporabnih izdelkov navadili tudi domačini. Problem je nastal, ko se je vojna končala, vojaki so odšli in s tem je bilo konec daril z neba.
Domačini niso povsem dobro razumeli, niti zakaj so se vse te čudovite stvari nenadoma pojavile iz zraka niti zakaj so izginile, zato so si začeli pojav razlagati po svoje. Izhajajoč iz specifičnih kulturnih vzorcev in lokalnih mitologij so predpostavljali, da gre pri tovoru, ki je padal z neba, pravzaprav za božje darilo njim, ki pa so ga nekako prestregli beli ljudje. Menili so, da bi bogovi darila lahko dostavljali kar neposredno njim, zdaj ko so beli posredniki odšli. Zato so začeli ponavljati postopke, ki jih sicer niso razumeli, so jih pa opazovali pri vojakih in so se zdeli povezani s prihodom želenega tovora. Začeli so ritualno prižigati ognje ob opuščenih pistah, v nadzornem stolpu je eden od domačinov oponašal letalskega navigatorja in s palico in lesenimi slušalkami skušal priklicati letala, vsak dan so izvajali dvig zastave in podobno. Začudeni zahodni opazovalci, ki so lahko razbrali, kaj skušajo imitirati domačini, so ta fenomen poimenovali kult tovora ali kargo kult.
Kako so te antropološke zgodbe povezane s slovenščino? Kot vemo, je v pomanjkanju vojaških, državniških ali drugih agresivnejših atributov slovenstva jezik dolgo nosil največjo težo slovenske identitete. Če poenostavimo, slovenski kozmogonski mit pravi, da smo nastali ob prokreacijski gesti Primoža Trubarja in Jurija Dalmatina, kar radi ponavljamo vsako leto osmega februarja. In potem smo jezikovno in nacionalno tako rekoč na nitki viseli štiristo let do samostojne države. Na drugi strani mita je bilo ves čas prisotno vsakdanje življenje, v katerem je bilo treba jesti. In komunicirati. Velik del tega jezikovnega vsakdana se je v zadnjih tridesetih letih dodobra spremenil. Svetovni splet, globalizacija, digitalizacija, jezikovne tehnologije, družabna omrežja in zdaj še umetna inteligenca so na glavo postavili svet, v katerem se miti o slovenskem jeziku po ustaljenem vzorcu utrjujejo od vrtca do konca srednje šole, opismenjevanje poteka preko Bralne značke, Narodna in univerzitetna knjižnica zbira obvezne tiskane izvode, petdeset let stare slovnične in pravopisne interpretacije slovenščine v šolah opisujejo neko zdavnaj pretečeno ali celo imaginarno stanje jezika, slovar, ki ga smemo imenovati temeljni, pa je na roke treba delati sedemdeset človek-let. To je svet, ki v magičnem načinu razmišljanja še vedno obstaja, realno pa ga ni več.
Kognitivna disonanca med pričakovanji, ki izhajajo iz preteklosti, ter realnostjo, kot jo zares živimo, se potem odraža pri tako različnih pojavih, kot so čudenje nad poraznimi rezultati bralne pismenosti srednješolcev pri testu PISA, nezanimanje teh istih srednješolcev za študij jezikov, spori pri uvajanju nivojev slovenščine na maturi, pritožbe nad mešanjem slovenščine in angleščine pri govoru mladih, ali nenazadnje tudi predpisane kvote slovenske glasbe na radiu in zahteve, naj založniško dejavnost v celoti plačuje država. Vrednost slovenščine se meri v realnem svetu. Ob priseganju na vzorce, ki jih poznamo iz preteklosti, bo naša družba še naprej prižigala ognje ob letalskih pistah, ki so jih bogovi že zapustili. In vsaj mlajše generacije to vedo in se odzivajo logično.
