Začetek dvodnevnega programa Dinamike skrbi, v katerem so se s kombinacijo videoinstalacije, predavanj-performansov in pogovora dotaknili tudi razrednih, rasnih in spolnih neenakosti, je v sredo pospremila otvoritev raziskovalno-performativnega projekta, ki se stanovanjske krize loteva skozi feministično prizmo. Videoinstalacijo Čokolina Pornokabina v stari telefonski govorilnici je zasnovala umetnica Lina Akif. Zadala si je, da bo poskusila v naslednjih sedmih letih zbrati denar za nakup lastnega stanovanja, pri čemer bo uporabljala različne strategije. Njena umetniška akcija se bo odvijala tudi na portalu OnlyFans, ki je postal znan po pornografskih storitvah, saj njene trenutne strategije v današnji stanovanjski krizi ne zadostujejo. Lina Akif bi rada postala tudi prva temnopolta ženska v Sloveniji, ki si bo sama kupila stanovanje.

V sredo je bilo na sporedu še osem 15-minutnih predavanj-performansov z naslovom Ali se (s)plača skrbeti?. Nastopajoči so udeležencem ena na ena, vsakemu za svojo mizico pripovedovali bodisi o plačanem spolnem delu bodisi o področju nege in čiščenja. Takšna dela so pogosto stigmatizirana, samoumevna, slabo plačana, prikrita in pravno neregulirana. Dogodek je temeljil na raziskovalno-umetniških izsledkih in tudi zgodbah iz prve roke.

Že skoraj 12.000 praznih stanovanj

Videoinstalacija Čokolina Pornokabina, ki si jo bo v prihodnje mogoče ogledati na različnih lokacijah, spodbuja razmislek o socialni in ekonomski resničnosti, s katero se sooča avtorica kot mlada temnopolta ženska, brez premožnih staršev in možnosti dedovanja nepremičnine.

»Ko sem začela razmišljati o tem projektu, sem izhajala iz lastne situacije. Takrat sem bila še samozaposlena v kulturi, čista prekarna delavka. Nisem vedela, ali me bodo zaposlili ali ne, kako bo s projekti. Hkrati se je najemnina ravno zvišala do takšnih cen, da sem komaj shajala s plačili in sem se morala preseliti. Ko sem gledala, kakšne so cene, mi je bilo vse popolnoma nedosegljivo. Znotraj najemniškega trga je bilo toliko grozljivih zgodb, ki sem jih doživela tudi jaz in moji prijatelji. Zelo težko smo našli prostor, kje bomo vsi živeli. Najemniški trg se sedaj tudi faktično izkazuje kot slaba alternativa lastništvu,« je povedala Lina Akif, ki ima poleg slovenskih tudi sudanske korenine. Pri svojem raziskovanju stanovanjske problematike je ugotovila, da je na svetu v odstotkih zelo malo žensk, ki si lastijo kakršnokoli zemljo, objekt ali stanovanje. Med kontinenti seveda obstajajo pomembne razlike, vendar so razmere že pri nas tako absurdne, da terjajo absurden odziv.

Lina Akif, umetnica: Ko sem začela razmišljati o tem projektu, sem izhajala iz lastne situacije. Takrat sem bila še samozaposlena v kulturi, čista prekarna delavka. Hkrati se je najemnina ravno zvišala do takšnih cen, da sem komaj shajala s plačili in sem se mogla preseliti. Foto: Bojan Velikonja

Ko je Lina Akif razmišljala, ali bo sploh kadarkoli možno, da si bo kupila svoje stanovanje, je ugotovila, da ne bo, kljub temu, da nenehno dela. Dandanes tudi koncept prostega časa brez slabe vesti izginja. Na neki točki se ji je tako zazdelo, da sta spolno delo in platforma OnlyFans edina možnost. Tako bo naslednjih sedem let intenzivno objavljala na tej platformi, le da njenega dela ne gre zamešati s spolnim delom – njeno poslanstvo bo v umetniški aktivaciji kritičnega naslavljanja stanovanjske problematike, recimo s performansi in deljenjem izsledkov iz svoje raziskave.

Lina Akif je pri tem delila še, kaj na nepremičninskem trgu v Ljubljani najbolj bode v oči. »V resnici se pri nas pojavljajo podobni rezultati kot drugod po Evropi, cene rastejo tudi drugod. Ko je Slovenija postala samostojna, se je veliko stanovanj privatiziralo, sedaj pa naš najemniški trg razpada že 20 let. Kar je zelo specifično za Slovenijo, je, da se ta trenutek gradi res veliko luksuznih stanovanj, kar je pri nas neki nov pojav. V Berlinu se je recimo to dogajalo že prej, ampak tam imajo veliko boljše stanovanjske politike. Luksuzna stanovanja so neki bizaren fenomen, sploh glede na to, da je toliko stanovanj praznih. Zdaj je znotraj Ljubljane praznih že skoraj 12.000 stanovanj.«

Glavni simptomi vsega tega pri nas so, da zelo dolgo živimo s cimri ali pri starših. Tudi po študiju se mnogi vrnejo nazaj domov. Tisti, ki so mladi in živijo na svojem, jim je to uspelo pod naslednjimi pogoji: stanovanje so jim kupili starši ali pa vsaj veliko finančno vložili zraven, ali pa so stanovanje podedovali. Drugače ne gre oziroma je skoraj nemogoče.