Prešernovi nagradi za življenjsko delo gresta kiparki Dragici Čadež in gledališkemu režiserju in performerju Draganu Živadinovu.
Prvi odziv Prešernove nagrajenke Dragice Čadež:
»Čisto sem vznemirjena. Do konca nisem vedela nič, nihče mi ni povedal, da so me predlagali. Porajajo se mi tako dvomi kot veselje, mešani občutki, ker veš, da je ogromno kandidatov, ravno ti pa si tisti, ki imaš čast doživeti kaj takega.«
Iz utemeljitve nagrade:
Akademska kiparka Dragica Čadež je že od začetka 60. let 20. stoletja prisotna na umetnostnem prizorišču. Diplomirala je leta 1963 na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani in leta 1965 opravila specialko. Je prva kiparka v slovenskem prostoru, ki je opravila habilitacijo za mesto profesorice na področju kiparstva. Leta 1989 se je zaposlila na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, kjer je bila do upokojitve. Po tem je pet let vodila program umetniške keramike na oddelku za vizualne komunikacije Akademije za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani.
V kiparskem opusu se je navezovala na tradicije modernizma, predvsem pa je njen pogled segel tudi zunaj meja evropskega ozemlja. Njena dela so se namreč navezovala tudi na tradiciji afriškega in latinskoameriškega prostora, svoj navdih pa je črpala tudi iz ljudske umetnosti. V takratni slovenski in jugoslovanski prostor je uvajala novosti pri dojemanju kiparskega medija predvsem z raziskovanjem lesa, pozneje tudi gline in keramike. Od samega začetka se je posvečala prostorski skulpturi, in s tem v duhu visokega modernizma uvajala pomen celostnega kiparskega ambienta.
Svojo prepoznavnost je dobila predvsem v času geometričnega obdobja, ko je bila članica neformalne umetniške skupine Neokonstruktivisti. Takrat je izdelovala lesene objekte, ki delujejo tako, kot da bi se množično proizvajali s pomočjo matrice.
Je tudi ustanoviteljica trienala keramike UNICUM, ki je v petih edicijah postal ena bolj prepoznavnih prireditev, posvečenih keramiki v širšem mednarodnem prostoru. Svoja dela je predstavila na mnogih samostojnih in skupinskih razstavah. Velik pečat pa je pustila tudi pri svojem pedagoškem delu, ko je bila mentorica številnim generacijam sodobnih umetnikov, piše v utemeljitvi nagrade.
Prvi odziv Prešernovega nagrajenca Dragana Živadinova:
»Neovrgljivo dejstvo je, da je vsaka gledališka predstava filozofija »skupnega človeškega podviga«, vsi mi živimo v skupnem človeškem podvigu. Če ga ni, ne more biti miru. Le v miru smo dovzetni za razodetje resnice. Vsaka, še najmanjša predstava, je kozmistični napor. In že zadnjih več kot štirideset let živim ta napor. Imel pa sem v življenju ta privilegij, da sem proizvajal umetnine z umetnicami in umetniki najvišjega reda.«
Iz utemeljitve nagrade
Živadinov že desetletja ustvarja unikatni gledališki univerzum, ki preči različna umetniška polja. Kot so spomnili v utemeljitvi, je bil leta 1984 eden od soustanoviteljev gibanja Neue Slowenische Kunst. Njegovo Gledališče sester Scipion Nasice, ki je bilo ob skupinah Laibach in Irwin nosilni steber retroavantgardističnega gibanja, je s Krstom pod Triglavom leta 1986 postavilo enega najpomembnejših mejnikov v sodobnem gledališču in v sodobni umetnosti sploh.
Leta 1987 je ustanovil Kozmokinetično gledališče Rdeči pilot, ki se je v začetku 90. let prejšnjega stoletja preoblikovalo v Kozmokinetični kabinet Noordung. Svoje umetniško delo je povezal z znanstvenimi raziskavami in leta 1995 lansiral Telekozmični projekt Noordung, ki se bo dokončal leta 2045. Umetniški kozmonavt je leta 1999 ustvaril Biomehaniko Noordung: Gravitacija nič, prvo gledališko predstavo v breztežnostnem prostoru. Na misiji kulturalizacije vesolja in kozmifikacije umetnosti je z Mihom Turšičem in Dunjo Zupančič zasnoval Kulturno središče evropskih vesoljskih tehnologij (KSEVT) v Vitanju.
Je tudi utemeljitelj retrogardističnega postopka v gledališču, v katerem se združujejo principi umetnostnih avantgard 20. stoletja. Z njimi je gledališče iztrgal primatu besede, psihologije in mimezisa. Z drugo fazo, postgravitacijsko umetnostjo, je gledališče seglo onstran človeškega življenja in Zemlje.
Ob seriji izvirnih gledaliških predstav je Živadinov iznašel tudi orodje za njihovo poimenovanje, ki prav tako izhaja iz umetnostnih avantgard, čeprav povsem na novo definira umetnikove postopke. Živadinova umetnost, njegova fanatična zavezanost umetnosti, lucidnost in njegova neizprosnost pri doseganju najvišjih standardov globoko zaznamujejo slovensko gledališko krajino in vplivajo na generacije umetnikov, še piše v utemeljitvi.
Nagrajenci Prešernovega sklada
Nagrade Prešernovega sklada pa dobijo vizualna umetnica Nika Autor, oblikovalci Grupa Ee, glasbenik Tomaž Grom, pisateljica, tudi Dnevnikova kolumnistka Nataša Kramberger, gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac in oblikovalec zvoka Julij Zornik.
Nika Autor v obdobju zadnjih treh let med drugim zasnovala samostojni razstavi Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili v +MSUM in Crvene šume v MSU Zagreb ter serijo eksperimentalnih filmov, je v utemeljitvi med drugim obrazložil član upravnega odbora Goran Milovanović.
Grupa Ee je v zadnjih letih delovanja z vztrajnim ukvarjanjem z naročniki na področju kulture uspela ustvariti poseben in zelo izrazit oblikovalski opus, ki ga odlikujejo izjemna inventivnost, sporočilna jasnost in obenem koherentnost, je povedal Milovanović.
Grom se je kot skladatelj, instrumentalist, improvizator, zvočni umetnik, iniciator dogodkov, snemalec, režiser, vodja Zavoda Sploh uveljavil kot gonilna sila sodobne improvizirane glasbe v slovenskem in tudi širšem prostoru, je dejal Matevž Luzar.
Iz letošnjega leta je esejistična zbirka Po vsej sili živ Nataše Kramberger, ki je tematsko nadaljevanje avtofikcijske esejistične pripovedi Primerljivi hektarji, je povedala Manca G. Renko.
Nina Rajić Kranjac je v obdobju zadnjih treh let na slovenskih odrih režirala tri prebojne uprizoritve: Zaprta študija. "New Constructive Ethics" Ivana Viripajeva v Prešernovem gledališču Kranj, Mrakijada po dramah Ivana Mraka v SNG Drama Ljubljana in Angele v Ameriki Tonyja Kushnerja v Slovenskem o mladinskem gledališču, je povedala Manca G. Renko.
Zornik je med drugim oblikoval zvočna okolja za dokumentarce Cent'anni Maje Doroteje Prelog in Praslovan Slobodana Maksimovića, je še povedal Luzar.
Nagrajence je izbiral novi upravni odbor Prešernovega sklada, ki mu predseduje Zdenka Badovinac.
Lani sta Prešernovo nagrado za življenjsko delo prejela pesnica in prevajalka Erika Vouk ter baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog dr. Henrik Neubauer.
Nagrade Prešernovega sklada pa so lani prejeli pesnica Miljana Cunta (za pesniško zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo), dramska igralka Jana Zupančič (za vloge v zadnjih treh gledaliških sezonah), mezzosopranistka Nuška Drašček (za delovanje na glasbenem področju v zadnjih treh letih), stripar Ciril Horjak (za ustvarjalno delovanje na področju stripa v zadnjih treh letih), scenaristka in režiserka Sara Kern (za režijo igranega celovečerca Moja Vesna) in Dnevnikov sodelavec, grafični oblikovalec Tomato Košir (za delo na področju grafičnega oblikovanja v zadnjih treh letih).
