Te dni smo v Ljubljani deležni operne ponudbe, kakršne sicer nismo vajeni. V Cankarjevem domu je bila tako proti koncu minulega tedna na ogled rokokojska rariteta La Cecchina ali Dobra hči (predstavili so jo pod prevodno samovoljnim naslovom La Cecchina ali Nikogaršnja hči), na velikem odru se od sobote naprej vrstijo predstave Verdijeve Aide z ansamblom mariborske Opere, medtem pa na svojem odru nadaljuje sezono tudi ljubljanska Opera, ponavljajoč tri Verdijeva dela in Puccinijevo La Bohème. Takšen programski položaj morda na prvi pogled nekoliko spominja na operno izobilje katerega izmed glasbenih velemest, toda v resnici se v njem bolj odslikavajo posebnosti lokalnega, torej slovenskega ravnanja z opero.
V omenjenih dveh projektih v Cankarjevem domu se zdi značilna že producentska porazdelitev. V vlogi repertoarno inventivnega drzneža tako najdemo majhno društvo, Slovensko komorno glasbeno gledališče (SKGG). V vlogi nosilca velikoopernega dogodka letos ni ljubljanske Opere: njena tekoča sezona je pač še delo prejšnjega umetniškega vodje Šurbka, ki je hotel ustanovi očitno prihraniti »izpostavljanje« na odru, kakršnega bi bil sicer vesel vsak ansambel. Vlogo logistično-tehnično-marketinške podpore še naprej pridno opravlja osrednji kulturni hram. Tega smo od njega že vajeni, žal pa tudi odsotnosti globljega miselnega, umetniško utemeljenega deleža v produkcijski soudeležbi.
Neupoštevanje odrskih specifik
Z zadnjo pripombo merimo na uprizoritev Aide, ki je nastala v sodelovanju Opere SNG Maribor in Cankarjevega doma. Po premieri v Mariboru konec novembra je bila zelo dobro ocenjena in tudi sam jo imam za enega največjih uspehov mariborskega ansambla v zadnjih letih. Do tukaj zapisano pa nima zveze s koprodukcijskim okvirom predstave in njenim prenosom v Cankarjev dom. Na ljubljanski premieri se je pokazalo, da projekt – gledano dosledno – ni prava koprodukcija, kolikor pomeni ta beseda predstavo, ki že v zasnovi upošteva dimenzioniranost in specifiko koprodukcijskih prizorišč in zna morebitne prednosti vsakega izmed njih tudi izkoristiti.
Cankarjev dom premore največji in akustično najboljši operni oder v Sloveniji, nanj pa je tokrat postavil »premajhno« scenografijo in jo zamejil z zoženim portalom. V mariborski Operi je postavitev učinkovala skladno z razpoložljivim odrskim in ansambelskim kalibrom, kot spektakel, ki ne hlasta po nedosegljivi velikosti, a je še zmeraj precej večji od kakega bussetskega (iznajdljivi Zeffirelli v butičnem kroju). Na ljubljanskem odru pa učinkuje, seveda prav posebno v zmagoslavnem prizoru, kot gostovanje manjšega gledališča in ne brez zvočno razgaljenih sekcijskih šibkosti nepomnoženega zbora (na primer svečeniški fugato). Za nameček projekt še zmeraj ni rešil zagate z nezadostnim izborom nosilke naslovne vloge. Ob ljubljanskih ponovitvah se je v njej pojavila Lilla Lee, prodornejša in nekoliko bolj urejena od predhodnice. Kaže pa, da tisti, ki so jo izbrali, niso opazili njenih intonančnih difuzij v izvedbi parta, predvsem pa niso upoštevali skladateljeve dinamično-izraznostne opreme in so (nedopustno) menili, da Aidi ustreza sopranistka brez kontrole oziroma kulture mezza voce, piana in pianissima. Pevski casting suverenega mednarodnega zamaha je temeljna, a v slovenskih zavodih očitno še neusvojena opernomenedžerska spretnost. Srečno roko pa je imela mariborska Opera pri izbiri dirigenta Francesca Rose. Dvig orkestra k zvočni plastiki in marsikje k občutljivemu lirskemu lokovanju ter naštudiranost predstave kot celote sta najboljše, kar ostaja po tokratni Aidi, kljub nekaj manjšim pospešitvenim razhajanjem med orkestrom in petjem.
Navdušujoča ustvarjalna vnema
Prva slovenska predstavitev La Cecchine Niccolòja Piccinnija je primer uspešnega opernega produciranja na temelju prostovoljske pobude v najžlahtnejšem pomenu besede in osebne odloč(e)nosti pevke Katje Konvalinke, ki vodi SKGG. Omenjena uspešnica 18. stoletja se z gledišča moderno pojmovanega opernega aparata uvršča v komorni okvir, vendar ni niti izvajalsko preprosta niti kratka, zato je tem bolj razveseljiva umetniška solidnost uprizoritve – sad pohvalnega odziva Akademije za glasbo ter temeljitega dirigentskega in režijskega dela Simona Dvoršaka in Yulie Roschine. Odločitev za vedro delo, eno prvih, v katerem se prepletajo prvine buffe in serie, farsoidna nizkost operne komike pa se umika sentimentalnim poudarkom kot orodju (Goldonijevega) motrenja družbenih razredov, se zdi premišljeno ambiciozna, saj Cecchina ni kakšna pozabljena malovredna opera, temveč je ugasnila le repertoarno, podobno kot se je iz polja žive literature kmalu izločila njena predloga, Richardsonov modni roman. Spomnimo se nekam nostalgične omembe tega avtorja pri Puškinu oziroma v operi Čajkovskega, v spominu gospe Larine na mladost.
Prav Cecchinine nežnejše, mehke, otožne dramaturške in glasbene plasti so ostale manj poudarjena stran v režiji, včasih nekoliko nizko dovtipni, sicer pa nabrušeni s sodobno razgibanostjo in bistrim parodističnim duhom, s katerim se zaiskrijo komični vrhunci, kakršen je koloraturni spev Markize (Štefica Stipančević), katere furiozni gestikulativni afekt posnema služkinja (Nuška Drašček Rojko). Tudi dirigentsko vodstvo je bilo pristnejše v živahnem ritmičnem klesanju in svetlem instrumentalnem slikanju (izkazal se je izbrani orkestrski ansambel Akademije za glasbo) kakor v odsekih zastrto valujoče čustvenosti.
Kreacijska vnema, opazna med nastopajočimi pevci različnih študijskih faz, je bila navdušujoča. Ker pa tehnično vzornega, emisijsko brezhibnega, oblikovalsko povsem sproščenega petja skoraj ni bilo, se zdi pač nujno, da se pevski oddelek Akademije za glasbo vpraša, zakaj je tako. Ob opazovanju pevskega naraščaja sam že dolgo nimam vtisa, da je pravilna glasovna postavitev primaren, tako rekoč sveti cilj akademijine pevske pedagogije. Na predstavi Cecchine smo na primer slišali izjemen, že ob kakšni prejšnji priložnosti predstavljen baritonski material, zveden tokrat na brezperspektivno »stiskajočo metodo«. Poudarjam: brezperspektivna je »metoda«, ne pevec. Kaj je na večeru mladih vendarle najbolj izstopilo? Dvoglasna pikrost škodoželjnih služkinj; tudi zven nekaterih (ne vseh) solo momentov ene izmed njiju, Sandrine (Eva Černe).
