Projekt slovenskega paviljona z naslovom Mojstri gradijo na 19. mednarodni arhitekturni razstavi v Benetkah, ki bo potekala od 10. maja do 23. novembra, se namesto h končni arhitekturi in njeni zamisli ter učinku obrača k procesu njenega nastajanja. Materializacijo arhitekture osvetljuje skozi realnost gradbišča, s tem pa v ospredje postavlja znanja, veščine in tehnike gradbenih mojstrov, ki sicer največkrat ostajajo nevidni, čeprav je njihova vloga nepogrešljiv del arhitekturne produkcije.
»Arhitektura je danes neizogibno povezana s kompleksnim procesom njene produkcije. Izvira iz družbenih in zakonodajnih izhodišč ter politik, lokacijskega konteksta, estetskih referenc, digitalnega projektiranja in modeliranja ter tehnoloških in finančnih danosti, ki vplivajo na njeno nastajanje. Vendar arhitekturni diskurz večinoma izpostavlja le enega akterja tega procesa – arhitekta oziroma projektanta. Avtorji slovenskega paviljona se s projektom Mojstri gradijo kritično lotevajo tovrstnega diskurza,« je pred skorajšnjim odprtjem projekta v beneškem Arsenalu povedala Maja Vardjan, komisarka slovenskega paviljona in direktorica Muzeja za arhitekturo in oblikovanje, ki je dirigirana ustanova za predstavitev Slovenije na beneškem arhitekturnem bienalu. Vsebina slovenskega paviljona pa se vpenja v nosilno, krovno temo bienala, ki pod naslovom Intelligens. Naravno. Umetno. Kolektivno obravnava različna pojmovanja in oblike inteligence ter poziva k njeni širši in bolj vključujoči opredelitvi.
Drugačno razumevanje vloge gradbenih delavcev
Tema slovenskega paviljona po besedah Ane Kosi, ki je z Ognenom Arsovim kustosinja projekta, izhaja iz terena in naslavlja fenomen mojstrstva na gradbiščih, ki jih kot arhitekti iz biroja KIP (Kosi in partnerji) dnevno spremljajo, obenem pa so ga sedaj tudi sistematično raziskali. Pri čemer se z osvetlitvijo pomena znanj, tehnik in veščin gradbenih delavcev kot nenadomestljivega dela arhitekturne produkcije ob projektu postavlja vprašanje, ali lahko takšna preusmeritev pozornosti od končnih objektov k njihovi gradnji prispeva k novemu razumevanje sodobne arhitekture. Kot je še poudarila arhitekta in kustosinja Ana Kosi, se grajeno okolje materializira na gradbiščih, ki so surova, umazana in glasna, kar je v ostrem kontrastu dojemanja, predstavljanja in razlag končnih arhitekturnih projektov, ki jih spremlja eterična avra. Prav ta ostra ločnica med eno in drugo resničnostjo ter trenja med njima pa je to, kar razpira, raziskuje in premišljuje slovenski projekt na beneškem bienalu.
Če so arhitekti zaradi vse večje obremenjenosti z zahtevno birokracijo in zaradi digitalnih načrtovalskih orodij, ki težijo k čim večjemu nadzoru nad projekti pred gradnjo, vedno bolj distancirani od gradnje na gradbiščih, pa so to obenem prostori, kjer se abstraktni svet koordinacijskih elektronskih sporočil, načrtov, izračunov, vizualizacij, ponudb in pogajanj sreča z realnostjo gradnje. Kjer sta ne glede na ves tehnološki razvoj kakovost in razvoj grajenega okolja še vedno v veliki meri odvisna od tihega znanja mojstrov na gradbišču.
»Ob vsem tem našem razmišljanju smo naredili precej podrobno analizo slovenskih gradbišč. Gradbeni sektor raste, obenem pa se izkazuje, kako močno je odvisen od človeške delovne sile in njenega znanja. Vedno bolj je prisotno pomanjkanje kakovostnih mojstrov in delavcev. Raven znanja drastično upada,« je ugotovitve predstavila Ana Kosi. Med vzroki za navedeno stanje je naštela povečano povpraševanje, upokojevanje starejših delavcev, selitev dobrih delavcev v države z boljšimi delovnimi pogoji in nezanimanje mladih za te poklice. Pri čemer potrebo po gradbeni delovni sili zapolnjujejo tujci, med katerimi je vedno več takšnih, ki za to delo nimajo primernih znanj, je še dejala arhitektka.
Človeški faktor in ustvarjalne sposobnosti ter ročne spretnosti in znanja se tako kljub trendom digitalizacije, robotizacije in mehanizacije na sodobnih gradbiščih kažejo kot ključni dejavnik. »Kvaliteta arhitekture in grajenega okolja je močno odvisna od znanja mojstrov, kar izpostavljamo na platformi bienala, da se strokovna in splošna javnost začneta o tem pogovarjati,« je še izpostavila. Kot tudi to, da v času, ko se gradbiščnim mojstrom jemljeta veljava in mesto v arhitekturi, s slovenskim paviljonom pozivajo k nasprotni poziciji. Delo mojstrov tako izpostavljajo kot ključno inteligenco v procesu gradnje.
Totemi v slovenskem paviljonu
Premislek o procesu gradnje na gradbiščih in osvetljevanje vloge gradbenih mojstrov bodo v slovenskem paviljonu utelešali štirje totemi. Ti po besedah Ognena Arsova »nosijo simbolni pomen in predstavljajo duhovno identiteto mojstrov«. Ponazarjajo družino mojstrov z gradbišča, vsakega od totemov pa sestavlja preplet različnih veščin, združenih v celovito strukturo, ki priča o spretnosti, znanju in obrti. Izdelali so jih različnih mojstri, nastali pa so skozi eksperimentalni proces, ki raziskuje razmerja med arhitektom, mojstrom in arhitekturo, ter temeljijo na tehnikah in postopkih, ki so del sodobnih gradbišč.
Vsak totem ima svojo statično logiko, razmerja, materialne zakonitosti in elektro inštalacije. Gre za fizični manifest prenosa mojstrskih znanj iz abstraktnega in nevidnega v konkretno in otipljivo, kar pa v paviljonu spremlja še velikoformatni dokumentarni video o procesu gradnje totemov.
Prostorsko instalacijo slovenskega paviljona v beneškem Arsenalu spremlja publikacija, ki predstavlja vsebinsko poglobitev projekta, za novembra pa napovedujejo še medresorski simpozij na temo produkcije sodobne arhitekture v Sloveniji, ki bo potekal v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje.
