Umetnostna zgodovinarka Špela Šubic se je predhodniku Muzeja za oblikovanje in arhitekturo (MAO), Arhitekturnemu muzeju Ljubljana (AML) pridružila leta 1997, ko je imel muzej svoje prostore še v Plečnikovi hiši, razstavne pa v Jakopičevi galeriji ter stalno Plečnikovo razstavo na Fužinskem gradu.
Arhitekturni muzej Ljubljana je leta 1972 ustanovilo mesto Ljubljana na pobudo sveta za kulturo, ki ga je takrat vodil umetnostni zgodovinar Stane Bernik. Sprva je bilo mišljeno, kot je ob 30. obletnici muzeja zapisal njegov tedanji direktor Peter Krečič, ki je bil na tem mestu od leta 1978 do upokojitve leta 2010, da bo to nekakšen dokumentacijski center, servis za pisce predvsem o sodobni in tudi tekoči arhitekturni produkciji. Ker pa je muzej dobil svoje prve prostore v Plečnikovi hiši s povsem ohranjenim izvirnim ambientom in obsežnim arhitektovim arhivom, je »historični značaj gradiva in širši razgled na celotni zgodovinski nacionalni arhitekturni sklop narekoval spremembo takšnega koncepta«, je v muzejski publikaciji še zapisal Krečič.
Na začetku le dva zaposlena
Začetki Arhitekturnega muzeja Ljubljana so bili skromni. Najprej sta bila le dva stalno zaposlena, ki sta delala dobesedno na Plečnikovah mizah in stolih v mojstrovi hiši na Karunovi ulici. Ko so uspeli urediti Plečnikovo hišo in njegovo zapuščino, so jo leta 1974 odprli za javnost. Arhitekturni muzej, ki se mu je takrat pridružil tudi sekretariat Bienala industrijskega oblikovanja s svojo mednarodno uveljavljeno oblikovalsko razstavo, pa se je nato skozi leta razvijal, širil svojo dejavnost, pridobival nove predmete, sodelavce in kasneje dobil tudi nove prostore na Fužinskem gradu.
Po končani uspešni poti Plečnikove pariške razstave po tujih mestih je v dogovoru s francoskim soorganizatorjem celotna postavitev prišla v Slovenijo, kjer so jo leta 1992 odprli v prenovljenem Fužinskem gradu. Poleg tega pa so v renesančnem dvorcu iz 16. stoletja uredili tudi muzejske delovne prostore.
V Arhitekturnem muzeju Ljubljana so se skozi leta zvrstile različne pregledne arhitekturne razstave. Leta 2010 je muzej postal nacionalna institucija, spremenil je naziv in tako postal Muzej za arhitekturo in oblikovanje, upravljanje Plečnikove hiše pa je prešlo pod Muzej in galerije mesta Ljubljane (MGML). Poleg arhitekturne zbirke je muzej skozi čas okrepil svojo oblikovalsko in fotografsko zbirko in tako ima danes v depojih več kot 41.500 muzejskih predmetov. Med letoma 2010 in 2020, ko se je MAO še bolj mednarodno vpel in je pod njegovim okriljem začel delovati tudi Center za kreativnost, ga je vodil Matevž Čelik, zdaj pa je na njegovem čelu Bogo Zupančič. V tem letu bo Fužinski grad doživel dokončno prenovo, septembra, kot zapisujejo na muzejski spletni strani, pa bo ob jubileju veliko praznovanje.
Kustosi so stalnica muzeja
»Kustosi smo stalnica muzeja, svoja področja kontinuirano raziskujemo, predstavitve raziskav oziroma razstave pa se razlikujejo glede na skupne smernice muzeja. Vsak vodja ima svoje prioritete. Je pa takšna muzejska institucija pomembna z več vidikov, saj raziskuje, hrani, predstavlja in spodbuja premislek o arhitekturni, oblikovalski in fotografski produkciji,« je jasna Špela Šubic.
Kako delo muzejske institucije lahko zareže v širšo javnost in še z drugimi dejavniki sooblikuje odnos do arhitekture in oblikovanja, je recimo zgovoren primer s Kraljevimi stoli, ki »jih je širša javnost dolgo časa imela za samoumevne in se jih je metalo stran, dokler jih nismo kategorizirali in so postali trend na kosovnih odpadih, bolšjih trgih in v prodajalnah z rabljenim predmeti«, pravi kustosinja. Kako na spremembo pogleda na predmetni svet lahko vplivata časovna distanca in spremenjene družbene spremembe, pa govori tudi naslednja izkušnja. »Za mojega predhodnika je bilo samoumevno, da v zbirko ni dal telefona ETA 80, ki je bil ob svojem nastanku svetovni hit, saj so bili ti telefoni takrat vsepovsod okoli nas in tako se mu ni zdelo potrebno, da bi ga shranil v muzeju. Tako sem ga v zbirko vključila šele več kot 15 let po njegovem nastanku,« pojasnjuje sogovornica.
Iskrin telefon ETA 80, ki ga je oblikoval Davorin Savnik in je bil v serijski proizvodnji od leta 1980, je bil v svojem času, tako kot je to veljalo tudi za druge Iskrine predmete, stalnica v naših domovih. O Iskrinem oblikovanju so v MAO pred dobrimi trinajstimi leti naredili veliko razstavo, muzejsko zbirko s tega področja pa so med drugim dopolnili s pomočjo oglasa v prilogi Deloindom, kjer je Špela Šubic ljudi pozvala, da podarijo Iskrine predmete, ki so jih imeli doma, v muzeju pa so manjkali. Kar je bilo več kot uspešno, ljudje so predmete prinašali še leta po razstavi. Marsikateri obiskovalec pa si je v muzejskih prostorih lahko ogledal predmete iz svojih dnevnih sob in kuhinj ter jih tako doživel še umeščene v strokovni kontekst.
BIO namesto izložb in revij
Špela Šubic, ki je bila tudi sekretariatka Bienala industrijskega oblikovanja (BIO), ki je zdaj predvsem raziskovalna in eksperimentalna platforma, tudi pripoveduje, kako je bil BIO nekoč velik primerjalni mednarodni oblikovalski dogodek. »To je bilo v času, ko pri nas ni bilo trgovin s sodobnimi oblikovalskimi kosi in je tako BIO deloval namesto izložb in revij ter je pomenil platformo, na kateri so se slovenski oblikovalci lahko predstavili kot primerljivi svetovnim kolegom. Sama razstava ni bila zasnovana tematsko, temveč kot izbor najnovejše produkcije. Pereče teme so se na mednarodnem nivoju odpirale na spremljevalnih dogodkih: okroglih mizah, predavanjih in specialnih razstavah.«
Muzej si je prizadeval, da je vse nagrajene predmete iz bienalne pregledne razstave industrijskega oblikovanja pridobil v zbirko. To je bil poleg ostalega raziskovanja in zbiranja eden od načinov zbiranja slovenske oblikovalske dediščine, ki danes v MAO šteje 3756 muzejskih predmetov. Kar je podatek, ki velja le za predmete industrijskega oblikovanja, poleg teh predmetov pa v muzeju hranijo tudi obširno dokumentarno gradivo, ki sodi k posameznim avtorjem in predmetom.
