Ob prejemu Stritarjeve nagrade je žirija zapisala, da so hoteli nagraditi nekoga, ki kritištvo dojema kot poslanstvo. Sklepam torej, da je za vas pisanje kritik poslanstvo, ampak kdaj nekdo začuti to poslanstvo, kdaj se človek počuti dovolj kompetentnega, da piše kritike?
Pisanje o umetnosti je slast, po kateri sem začutila željo že na fakulteti. Pisanje kritik vključuje nenehno izobraževanje in je delo, pri katerem bi moral biti prisoten zdrav raziskovalni dvom. Obdarjen si, ko se vsakodnevno ukvarjaš z umetnostjo. Odločila sem se za pristop, pri katerem prek analize besednega gradiva z abstrahiranjem uvidevam sliko in jo umeščam v časoprostor ustvarjalne, pesemske realnosti. Ogibam se prehitrih sodb, ki jih ne bi mogla podpreti s citatom iz pesmi. Pohvalim drzne poteze, če se avtor z utečenih in preverjenih poti odpravi na stranpotja. Opozorim na predrznost ali ko si kdo vzame preveč moči. Kritiška drža je naklon v življenje. Preizprašujem spremna besedila, pesniške antologije, generične sodbe ali tavtološke trditve, poglabljanje in utrjevanje sprotnih shematizacij na področju poezije, polemična sem tudi do nagrad. Bolj kot ponesrečena metafora me zanimajo pomembnejši, manj opazni premiki, ki se dogajajo v sprotni produkciji in recepciji književnosti. Biti moram daleč, da sem sploh lahko blizu.
Kaj pravzaprav je kritika? To verjetno ni samo mnenje posameznika o nekem delu, temveč nekaj več kot to, kajne? Avtor oziroma kritik mora pri tem dodobra poznati literarno teorijo in prostor, v katerem je neki pesnik, pisatelj ustvarjal.
Kratka mnenja, dostopna na spletu, v časopisju, ki jih podajajo blogerji, vplivneži, mnenjski voditelji, so prikladna oblika za sodobni čas. Gre za trgovinsko logiko: v ospredju je ime pisca oziroma znamka, pomembni so mnenje pisca, prepoznaven slog, besedilo kot izdelek. Ta priporočila kot oblika promocije knjige kot tržnega blaga zame niso kritištvo. Kot vse drugo je tudi kritištvo podvrženo spremembam in se na razvoj odziva z modificiranjem, hibridiziranjem. Kritiko doživljam kot vpogledovanje v literarno delo z uvidom in oceno. Ker pa se književnost danes dojema poudarjeno materialno in ne nematerialno, imajo »mnenja piscev« moč, da prispevajo k izposoji, nakupu in tudi nagradam, ki dvignejo renome dela in posledično avtorja. Poznavanje literarne teorije in širša razgledanost sta baza, poleg nenehnega študija pa je za kritika pomembna veščina krotenja napuha – to je nenehna vaja v odprtosti, ponižnosti do literarnega dela. Da bi vstopali v literarno besedilo čim bolj nekontaminirani od razširjenih mnenj, se mi zdi nujen odmik od komunikacije. Kljub neobhodnosti vpliva(nja) bi bilo dobrodošlo, da avtor dobi izvirne kritike, ki niso samo reciklaža spremnih besedil, avtorjevih pripisov in že objavljenih kritik.
Pogosto slišimo, da je kritika postala povsem nepotrebna, da je danes nihče več ne bere in da kritike prehitevajo družbena omrežja. Če je res tako, zakaj potem sploh še pisati kritike?
Kritika kot ubeseditev podobe literarnega dela v ogledalu oziroma očeh drugega ne bi smela biti odveč. Literaturo pišemo ljudje, socialna bitja, in šele v komunikaciji lahko rastemo. Morda se danes bolj kakor v 70., 80. letih zavedamo, da se teža afirmacije takoj pretopi v kapital, in bolj dvomimo o kritikovi nezmotljivosti, prej posumimo na koristolovstvo, plačljivost. Literarne kritike berejo vsaj avtorji, uredniki, založniki, študentje književnosti, kritiki, učitelji, profesorji, literarni zgodovinarji. Plačane predstavitve knjižnih novosti v brezplačnikih so širše dostopne in jih berejo številnejši bralci, kupci, zainteresirana javnost ter ne bi smele biti tretirane kot literarna kritika. Pomembno je torej vzpostaviti distinkcijo med »promocijo knjige kot tržnega izdelka« in »literarno kritiko kot vpogledom v vsebino, presojo in oceno literarnega dela«. Veljalo bi torej opazneje zamejiti med »mnenji vplivnikov« in »k strokovni oceni usmerjeno literarno kritiko kot delom literarnega področja«. Literarno kritištvo, nalaganje na vlak, ki morda lahko pripelje v literarno zgodovino in celo kanon, ne bi smelo biti povezano z nobeno koristjo.
Seveda vi niste le kritičarka, ampak tudi pesnica. Kako gresta ti ustvarjanji skupaj? Se kdaj zgodi, da pri pisanju poezije pomislite na to, kako bodo zbirko brali drugi in kako bodo zbirko brali kritiki?
Za kritiko in za poezijo potrebujem odmik: iz neke samotnosti, informacijske izoliranosti poskušam dostopati do obojega. Kadar pišem kritiko, ne delam s svojo poezijo. Pisanje kritike dojemam kot študij, raziskovanje, pisanje poezije pa kot ustvarjanje, pri čemer se zaradi razdalje v postprodukciji vpelje tudi analitični pogled na lastno delo. Verzi si izborijo mojo pozornost včasih med rutiniranim delom, včasih toliko časa v mislih ponavljam, da zazveni, in potem zapišem. V tej fazi ne razmišljam ne o bralcih ne o kritikih. Ne gre za namen, je le nuja. So me pa nekaj časa zanimali odzivi na moje pesmi kot anonimne, zato sem sodelovala na natečajih. Pri delanju knjige sledim zamisli, kakšna naj bo knjiga danes, čeprav je bila koncipirana pred desetimi leti in žal še ni izšla. Osredotočena sem na pesemsko gradivo, vsebino, večslojnost pesmi, vleče me le doseganje občutka, da stvari legajo na pravo mesto in besedilo zavibrira prav, da (p)ostane živo.
Kako pisati kritike o poeziji? Ali ni ravno poezija tista, ki jo vsak bralec razume drugače in po svoje?
Kot kratko, zgoščeno besedilo poezija vabi bralca, da zapolni prazna mesta, dopolni in razvije eliptične uganke, poveže besedilne ravnine. Nekateri poezijo berejo povsem intuitivno in so pri tem uspešni. Nekateri se uštejejo, ker so prehitro gotovi in spregledajo nevpadljive plasti besedila. Sama poskušam kontekstualizirati pesemski material znotraj pesmi same: šteje vse od naslova, posvetila, pripisa (citata) do zadnjega ločila pesmi, manj pa se ukvarjam z avtorjevo razlago, saj me bolj kot avtorjeva intenca zanima materializacija pesmi. Bralce s krčem ali celo averzijo do poezije, ker so jo morali brati, kot je razložena v učbeniku, poskušam pri izobraževanju ali na delavnicah sprostiti. Ker se branja poezije do neke mere lahko naučiš in ker lahko tudi pri tej veščini napreduješ, je pomembno, da je svobodno interpretiranje ogrevanje začetnikov, sledi naj usvajanje veščin znotrajbesedilne, družbene in drugih kontekstualizacij. Nič ni narobe z identifikacijskim branjem, je celo nujno za vživljanje v ustvarjalnost drugih, da telo odreagira – pesem se nas dotakne, »nas naseli« in posledično lahko nekaj v našem mentalnem svetu tudi spremeni. Ni pa pošteno pesmi zlorabljati v svoje namene. Ko pišemo o umetniškem delu, razkrivamo tudi o sebi. Dobro bi torej bilo, da bralec zmanjša sebe, sebe da na stran, in poveča pesem, torej v ospredje postavi pesem.
Kaj pa vi ob branju poezije iščete v njej?
Ni vsaka pesem poezija. Marsikatera pesem je tehnično dobro napisana, je za cvetober, zakroži med ljudmi, je vsebinsko pravšnja, lahko je nadčasna. Ni pa nujno, da ta pesem prebije opno, torej da prehodi čas, naredi zarezo. So pesmi, ki so pred časom, okusom in modo, zato ni nujno, da so širše sprejemljive. Obenem pa nastaja tudi ogromno pesmi in pesemskih knjig, ki niso (pre)brane, tudi delo uveljavljenih, celo priznanih ustvarjalcev: razen ozkega kroga kolegov jih nihče ne bere. Nekateri avtorji in literarni strokovnjaki odvzemajo težo in se posmehujejo avtorjem, katerih pesmi so lepo sprejete med ljudmi. Kot kritičarka ne želim nasedati poziciji ali – ali. Odlično je, da dobra pesem doseže mnoge. Ni pa vsaka pesem, ki je ljudem všečna, že dobra pesem. Tako prideva do poezije kot razsežnosti. Poezija je prostor, ki si ga gibka misel srca prilasti. Ne izključujem različnih pojavnosti poezije, ne berem s predsodki manj kompleksne poezije. Vendar sem obdarjena, ko me poezija, ki jo berem, nevsiljivo opozori na svojo veličino – ko je ob estetiki močna etična komponenta. Ob izvrstni poeziji lahko razvijamo empatijo do narave, drugih bitij, poglabljamo humanost, notranji moralni kompas, vadimo, se učimo in poskušamo biti boljši.
