Prva premiera sezone v Slovenskem mladinskem gledališču bo znamenita drama Angeli v Ameriki, dokaj obsežno besedilo s podnaslovom »gejevska fantazija o nacionalnih temah«, ki ga je ameriški dramatik Tony Kushner napisal v dveh delih in je že ob prvih postavitvah na začetku 90. let prejšnjega stoletja obveljalo za prelomno. »Naša letošnja sezona govori 'o ljubezni in teh stvareh', ta megalomanska predloga pa pravzaprav ponuja vsebinsko hrbtenico vsem uprizoritvam, ki bodo še sledile,« pravi Tibor Mihelič Syed, direktor SMG. Besedilo orisuje epidemijo aidsa v obdobju Reaganove Amerike, toda ta kontekst bi lahko po njegovih besedah zlahka zamenjali tudi s časom pandemije ali vojne v Ukrajini. »Obravnava vprašanja smrti, bolezni, užitka, ljubezni, odnosov, razrednega boja, oportunizma, begunske problematike – je nekakšna podoba razpadajočega sveta, ki nagovarja tako rekoč vse teme iz zgodovine gledališča, a tudi iz našega časa.«

»Trudila sem se predvsem, da bi v prevodu vzpostavila vse tematske nastavke in možnosti branj, ki jih ponuja to večplastno besedilo,« je pojasnila prevajalka Katja Zakrajšek. »A je to pomenilo velik izziv, saj gre za množico individualnih zgodb zares podrobno oblikovanih likov, katerih osebnost se razpira tudi na jezikovni ravni.« Angeli v Ameriki so bili pri nas prvič uprizorjeni pred manj kot pol leta, v Mini teatru jih je v prevodu Mihe Avanza zrežiral Ivica Buljan – in to, da je po naključju prišlo do dveh skoraj hkratnih postavitev istega besedila, je predvsem pokazatelj, da ga v tem trenutku res potrebujemo, meni Goran Injac, umetniški vodja Mladinskega. »Govori namreč tudi o tem, da vse naše ljubezni niso nujno zgolj prijetne, lepe in romantične, ampak je lahko vanje vpisana tudi neka uničevalna razsežnost.«

O nujnosti uničenja

Ravno to kot enega glavnih poudarkov besedila vidi tudi režiserka Nina Rajić Kranjac. »Zdi se, kot da je uničenje nekako vpisano v človeka, kot da brez njega tudi spremembe niso mogoče. Mislim, da drama govori zlasti o tem, da so neuspehi v čustvenem ali družbenem življenju pravzaprav nujni in da vselej znova pridemo do točke, ko je potreba po spremembah velika, le da način, kako priti do njih, nikoli ni čisto jasen. Vpeti smo namreč med spomine na to, kar je bilo prej, ter upanje o tem, kar naj bi prišlo, sedanjost pa se nam izmika.«

Predstava bo trajala več ur, imela bo dva odmora, uprizorjena pa bo na treh prizoriščih – v dvorani, atriju in pred gledališčem; v njej se bo prepletala vrsta jezikov, poleg slovenščine tudi hrvaščina, angleščina, jidiš ... Dramaturg predstave je Dino Pešut, scenografijo je zasnovala Urša Vidic, kostume Marina Sremac, glasbo pa Branko Rožman. Nastopajo Primož Bezjak, Damjana Černe, Anja Novak, Boris Kos, Nataša Keser, Klemen Kovačič in Stane Tomazin ter gosta Jelko Marčić in Adrian Pezdirc.