Med nevladnimi organizacijami na področju kulture, zlasti ko gre za polje uprizoritvenih umetnosti, ima zavod Maska nedvomno posebno mesto – ne le zaradi dolgoživosti, temveč predvsem po zaslugi zares razvejane dejavnosti, ki poleg rednega izdajanja istoimenske revije že dolgo vključuje tudi knjižno založništvo, umetniško produkcijo, raziskovalno delo in izobraževalne projekte. Ravno zaradi večplastnosti, v kateri se sodobne umetniške prakse prepletajo s kritičnim premislekom, družbeno angažiranimi vsebinami in teoretskim diskurzom, se je Maska skozi čas postopoma utrdila kot viden akter pri sooblikovanju slovenske – pa tudi mednarodne – umetniške in humanistične krajine.
Zavod praznuje letos trideseto obletnico delovanja, ki jo bodo ta teden zaznamovali z obsežnim programom, naslovljenim Zdaj je tukaj! – nabor več kot dvajsetih umetniških in diskurzivnih dogodkov, ki se bodo na različnih prizoriščih zvrstili od danes pa do petka, sta kurirala direktorica Maske Alja Lobnik, ki je položaj prevzela leta 2021, in dolgoletni vodja zavoda Janez Janša, ki zdaj deluje kot predavatelj v Berlinu.
Širjenje polja delovanja
Maske, kakršna je danes, seveda ni brez določene (pred)zgodovine: časopis za scenske umetnosti s tem imenom je prvič izšel leta 1920, urejal pa ga je igralec, režiser in kulturni aktivist Rade Pregarc; v nekaj več kot letu dni je bilo izdanih osem številk, potem je revija ugasnila. Sredi 80. let preteklega stoletja jo je ponovno obudila takratna Zveza kulturnih organizacij, urejanje pa sta prevzela pisatelj in dramatik Peter Božič in pisatelj Tone Peršak, sicer tudi predavatelj na AGRFT; kmalu za tem sta ju nasledili Maja Breznik in Irena Štaudohar, ki sta povsem prenovili vsebinski profil in politiko revije. Zakonske spremembe v začetku 90. let so zatem omogočile nove organizacijske oblike v umetniški in kulturni produkciji – med številnimi nevladnimi organizacijami, ki so nastale v tistem času, je bil tako tudi zavod Maska, ki sta ga leta 1993 ustanovili Polona Mertelj in Irena Štaudohar; ta je nato postal novi založnik revije, okoli katere se je postopno oblikovala skupnost sodelavcev, ki je premišljevala tako družbo kot najširše polje sodobnih scenskih umetnosti.
Leta 1998 se je zavod spet znašel na prelomu; njegovo ustanoviteljstvo je prevzelo sedem kulturnih delavcev, direktor in odgovorni urednik revije pa je postal umetnik Janez Janša, takrat še z imenom Emil Hrvatin. Zavod je nato področje svojega delovanja kmalu razširil še na umetniško produkcijo, izobraževanje ter izdajanje knjig. »Delovanje Maske je v tistih zgodnjih letih izrazito zaznamovalo dejstvo, da diskurz o novih umetniških praksah, ki so vzniknile v 80. letih, nato pa so se v 90. letih razmahnile tako v Sloveniji kot tudi v mednarodnem prostoru, ni imel svojega jezika. Povedano drugače: način, kako gledati, razumeti in interpretirati te prakse je bilo treba izumiti in artikulirati,« se spominja Janša. »Veliko sta za to naredili že Maja Breznik in Irena Štaudohar, a premislek smo si želeli postaviti na raven, ki bi bila tudi analitična oziroma teoretsko-raziskovalna. Takrat je bilo seveda že tudi jasno, da umetnost ni nekaj, kar bi bilo povsem ločeno od družbe in njenih procesov; do odločitve, da svoj založniški program – in pozornost sploh – razširimo na vsebine, ki se ne dotikajo zgolj umetnosti, temveč tudi drugih družbenih tem, zato ni bilo daleč.«
Pogled iz preteklosti
Širina delovanja Maske (ki je med drugim skupaj s Slovenskim mladinskim gledališčem zadnja leta oblikovala program Nove pošte) se je ohranila tudi po tistem, ko je mesto direktorice in umetniške vodje leta 2021 prevzela Alja Lobnik, v dobršni meri pa jo bo odsevala tudi serija dogodkov Zdaj je tukaj!, ki se bo v prihodnjih dneh naselila v Staro mestno elektrarno, Kino Šiška, projektni prostor DUM in inštitut Elias 2069 v Mohorju.
Program ob obletnici v pretežni meri korenini v letu 2006, ko so pripravljali izid 100. številke Maske. »Takrat smo namreč razmišljali, kako zaznamovati to priložnost, in odločili smo se, da se osredotočimo na tisto, kar nas vzpostavlja: na eni strani je bil to duh ljubljanske scene, ki je izhajal iz študentskih in družbenih gibanj 60. let, zaznamovan z nenehnim dvomom o avtoritetah, na drugi pa skupnost, ki se je oblikovala okoli Maske in brez katere nas sploh ne bi bilo,« pojasnjuje Janša. Preteklosti so se tako posvetili z rekonstrukcijo dveh ikoničnih predstav iz zgodovine sodobne scenske umetnosti pri nas – to sta bili Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki (1969) in Krst pod Triglavom (1986) –, bolj zagatno pa je bilo vprašanje, kako se lotiti prihodnosti oziroma njene »potencialnosti«.
V ta namen so povabili približno 180 umetnic, umetnikov in skupin, o katerih so pisali od leta 2000, naj si zamislijo projekte, ki bi jih hoteli uresničiti ob izidu 200. številke Maske, ki bo predvidoma izšla leta 2023 (v resnici je izšla že leta 2020). Prejeli so okoli 60 predlogov – in po sedemnajstih letih jih bodo zdaj predstavili 16. Nekateri od teh zamišljenih projektov so bili vmes uresničeni, drugi ne (in bodo kot takšni tudi predstavljeni), spet tretji pa so procesne narave (kot na primer država NSK). Diskurzivni program bo poskušal odgovoriti na vprašanje, kako je mogoče prihodnost misliti danes, v vse bolj negotovih pogojih ustvarjanja, sploh za neinstitucionalni sektor, pa dodaja Alja Lobnik; med temi dogodki je izpostavila okroglo mizo Kontinuitete in rezi, ki bo v četrtek, ter predavanji na temo jugofuturizma, ki ju bosta imela Pia Brezavšček in Rok Kranjc.
