Prve korenine mednarodne koprodukcijske predstave Fun Fact (Zanimivo dejstvo), ki je nastajala v sodelovanju med zavodom Bunker in centrom za sodobno uprizoritveno umetnost Kanuti Gildi Saal iz estonskega Talina, so pognale na festivalu Mladi levi, na katerem so leta 2019 ter 2021 z dvema svojima predstavama gostovali plesalec ter režiser Mart Kangro, dramaturg Eero Epner ter igralec in režiser Juhan Ulfsak. »Po načinu dela, estetiki, humorju in temah, ki jih obdelujejo, so se nam zdeli malo podobni našemu 'hišnemu' kolektivu Beton Ltd., ki ga sestavljajo Katarina Stegnar, Primož Bezjak in Branko Jordan, zato smo zasedbama predlagali sodelovanje,« razlaga Maja Vižin, producentka v zavodu Bunker.

Obema avtorskima kolektivoma se je zdela zamisel zanimiva in po krajšem spoznavanju so se odločili, da se zares podajo v skupni projekt. Ta bo premiero doživel v petek ob 20. uri v Stari mestni elektrarni, kot pravi eden od njegovih soustvarjalcev Primož Bezjak, pa bo med drugim obravnaval teme skupnosti, medčloveških odnosov in spomina. »Izhajali smo iz želje, da bi občinstvu ponudili neko pristno izkušnjo,« pojasnjuje Katarina Stegnar. »In v gledališču je le težko kaj bolj pristnega od neke začasne skupnosti, ki se vzpostavi v njem – tako smo začeli raziskovati, kako se skupnost, kot je denimo narod, sploh oblikuje. In ugotovili smo, da se to praviloma zgodi skozi različne skupne izkušnje, predvsem tragične, kot so vojne, katastrofe in smrt. Za izhodišče smo si zato vzeli dve nacionalni tragediji iz zadnjih desetletij: za Slovenijo je bila taka splošna katastrofa nesreča letala Adrie Airways med poletom na Korziko leta 1981, v Estoniji pa potop trajekta z več kot 900 potniki leta 1994. A to je bil le začetek procesa, ki se je ukvarjal z vprašanjem spomina, njegovega oblikovanja, ohranjanja in tudi bledenja.«

Od tragedije do trivie

Tudi najbolj tragični dogodki namreč sčasoma postanejo le nekakšni »fun facts«, zanimiva dejstva iz preteklosti, ki se jih spomnimo ob takšnih ali drugačnih priložnostih, dodaja Mart Kangro. »Ob razmišljanju o tem, kako bi oblikovali razmerje z občinstvom, smo tako prišli na zamisel, da bi za predstavo uporabili format kviza; ti so bili v Estoniji v raznih oblikah nekoč nadvse priljubljeni. To nam je odprlo možnost, da se postavimo v neki drug odnos do gledalcev, toda tudi ti se med seboj povežejo na drugačni ravni kot običajno.«

Kakor pristavlja Eero Epner, poskuša trojica estonskih ustvarjalcev v svojih produkcijah izhajati iz čim bolj preprostih situacij, ki pa v sebi nosijo določen potencial; v tem so našli tudi neko skupno točko s slovenskimi kolegi, kar se med drugim odraža v nezapleteni scenografiji iz lesenih stolov in miz. »Gledališče je dober star analogni žanr, ki spodbuja dialog, spektakularnost in lepoto pa lahko ustvari tudi brez razkošnih pomagal,« se strinja Kangro. »Zanima me, kako bo to predstavo sprejela mlajša generacija,« pa razmišlja Bezjak. »Nekoč je bil spomin zelo pomemben, če si poznal dejstva in si zapomnil podatke, si lahko s sklepanjem našel odgovor; danes so vsi podatki na voljo v trenutku, ne gojimo pa več logičnega sklepanja ter povezovanja dejstev – zato tudi ob obilici informacij ni vselej lahko priti do odgovorov.«

Petkovi premieri bosta v soboto in nedeljo sledili še ponovitvi, estonska premiera pa bo 22. januarja v Talinu.