Ob izteku 11. mednarodnega festivala sodobnega plesa CoFestival, ki se je prejšnji četrtek sklenil v Kinu Šiška, so prvih deset let te prireditve obeležili z obsežno publikacijo V času, onkraj časa, ki jo je uredila Nika Arhar, v njej pa se skozi prispevke več avtorjev izrisujejo različne plasti dosedanjih izdaj festivala, njegova zgodovina in razvoj. Knjiga je izšla tako v slovenski kot v angleški različici, obe pa poleg teoretskih prispevkov, intervjujev ter širših premislekov raznih s festivalom povezanih tematik obsegata tudi podrobno kronologijo festivala s pripadajočimi statistikami in seznam vseh dogodkov, ki so se zvrstili na njem.
CoFestival je nastal leta 2012 kot skupna festivalska platforma treh sodobnoplesnih programov – vanj so se združili evropski projekt Modul dance, katerega partner je bil Kino Šiška, mednarodni festival sodobnega plesa Pleskavica v organizaciji Nomad Dance Academy in festival plesnih perspektiv Ukrep v produkciji Plesnega teatra Ljubljana. »Šlo je pravzaprav za odziv na spremenjene politične, gospodarske in kulturne razmere po letu 2008,« pojasnjuje Mitja Bravhar, član umetniškega odbora CoFestivala, v katerem so še Dragana Alfirević, Rok Vevar in Jasmina Založnik. Prva izdaja festivala je bila po številu dogodkov tudi najobširnejša doslej, saj je imela zelo eklektičen program, od predstav in del v nastajanju do filmov in razstav, vendar so se na njej že začrtale nekatere temeljne smernice, ki jim CoFestival sledi še zdaj, kot sta na primer razumevanje sodobnega plesa kot zelo širokega spektra estetik in praks, tudi diskurzivnih, ter poudarjena zavest o kolektivnih, skupnostnih oziroma sodelovalnih razsežnostih delovanja znotraj umetniškega polja.
Prepletanje perspektiv
»Izbor predstav, ki so bile uvrščene na festival, je bil vselej skrbno pretehtan,« dodaja Rok Vevar. »Nikoli ni bil stvar osebnega okusa, temveč utemeljen v širšem kontekstu stanja sodobnega plesa.« Monografija tako odpira tudi teme, ki niso zaznamovale le razvoja CoFestivala, temveč tudi plesne ustvarjalce in pa celotno plesno skupnost; v tem smislu zato ne gre za nekakšno »promocijsko izdajo«, ampak za »vsebinski premislek vprašanj, ki se dotikajo slovenskega sodobnega plesa na splošno«, še poudarja Jasmina Založnik.
»Knjigo sem zasnovala nekako na treh ravneh,« pa pojasnjuje Nika Arhar. »Na prvi se neposredno navezujemo na zgodovino festivala in tudi nekatere predhodne festivalske pobude ter ideje, ki so se nato prelile vanj; hkrati to zgodovino izpisujemo skozi subjektivne glasove, pogovore z nekdanjimi kuratorji ter sodelavci, ki odpirajo različne poglede na festival oziroma načine dela na njem, pa tudi preko prispevkov različnih sopotnikov festivala. Na drugi ravni se dotaknemo širših vsebin, ki niso neposredno navezane na festival, a se ga tako in drugače dotikajo, kot so denimo načini sodelovanja v umetniških procesih ali kuratorske prakse. Dodane so še kratke osebne in umetniške intervencije koreografinj, ki so gostovale na festivalu.« Po njenih besedah tako monografija prehaja med pogledom od znotraj in od zunaj, med teoretičnimi, izkustvenimi in umetniškimi prispevki ter med premisleki narejenega in možnega.
