Osnova za zgodovinski kabaret Moja vojna harmonika, ki bo premierno uprizorjen jutri ob 19.30 v Dvorani Duše Počkaj Cankarjevega doma, je besedilo, ki ga je pobudnik projekta, pesnik in pisatelj Aleš Šteger, napisal po motivih življenja svojega deda Matije Zorca, sicer peka iz Slovenskih goric, ki se je zaradi vojnih razmer večkrat znašel na napačnem bregu zgodovine. Gre za resnično zgodbo malega človeka, ki se razprostira skozi petdeset najbolj nemirnih let 20. stoletja ter sega od Trsta in Ljubljane do Slovenskih goric in Severnega morja, na odru pa bo zaživela skozi mešanico poezije, pripovedovanja, glasbe in videa.

Štegrovo pripovedovanje bo z avtorsko glasbo v živo spremljal Jure Tori na harmoniki, dedova črna harmonika pa je (kot nakazuje že naslov besedila) tudi osrednji motiv same zgodbe. »Gre za izrazit, vedno znova ponavljajoč se motiv, v katerem pa harmonika ni samo inštrument, temveč tudi način preživetja z glasbo, h kateri se človek zateče v tistih najhujših trenutkih, ko gre zares za življenje in smrt,« pojasnjuje Šteger. Ta zvesta spremljevalka je tudi vse, kar po vojnah, pretresih in ideologijah ostane od viharjev preteklih časov; »zgodovinski kabaret za pripovedovalca in harmoniko« tako odstira usodo slehernika, ki med ljudmi še vedno živi, četudi jo je zgodovinopisje že zdavnaj pozabilo, hkrati pa brez vnaprejšnjih sodb odpira vprašanje zgodovinske krivde in odgovornosti.

Zgovorni minimalizem

Besedilo je spisano kot rimana pripoved, v njej pa Šteger posnema način dedovega pripovedovanja, kot se ga spominja sam. »Zgodba mojega deda je nekako ostala v družini kot neizgovorjena resnica ali na pol izgovorjena skrivnost,« dodaja. »Besedilo pa sem med drugim napisal tudi z mislijo na to, da bo nekoč uprizorjeno prav skupaj s Torijem ter njegovo glasbo.« Šteger je s Torijem sodeloval že v preteklosti, k oblikovanju kabareta pa je povabil še režiserja Jerneja Lorencija in Jana Cvitkovića. Lorenci je poskrbel za režijo dogajanja na odru, ki neposredno spregovori o pretresljivem življenju posameznika, ujetega v vrtinec nemirnih okoliščin. »Pri Lorencijevem pristopu mi je všeč to, da ne poskuša ničesar na silo, ne zganja torej teatra, kot bi se reklo, ampak lupi grenko-sladko povrhnjico stvari in poskuša ustvarjati prostor za tisto, kar je že prisotno v besedilu, glasbi ali filmu,« pristavlja Šteger. »Z minimalnimi sredstvi iz neke snovi izvabi največ, kot je mogoče, kar je blizu tudi poetiki besedila in Torijevi glasbi.«

»Povabljen sem bil na teritorij, ki mi ni čisto domač,« pa priznava Jernej Lorenci. »Zato sem moral predvsem prisluhniti Alešu, Juretu oziroma zgodbi, znotraj te celote pa nato poiskati svoje mesto.« Odrsko pripoved dopolnjuje tudi video, v katerem igra Ivo Barišić, dobitnik Borštnikovega prstana, zrežiral pa ga je Jan Cvitković, ki mu povezovanje poetičnega in vizualnega seveda ni tuje. Jutrišnji premieri bodo od sobote do ponedeljka sledile še tri ponovitve.