Ali drugače – zgodba o odstranitvi jate tujerodnih vran, ki je živela v nizozemskem mestecu zraven Rotterdama, z asketsko uprizoritveno zasnovo ter dokumentarno naravo po eni strani spomni na projekta 6 in Gejm, s katerima jo navsezadnje povezuje tudi motivika migracij, po drugi se prek vprašanja o načinu našega sobivanja z drugimi vrstami živih bitij vpenja v okoljske premisleke, ki zaznamujejo večino novejših režiserjevih produkcij, hkrati pa se izkazuje kot večplastna prispodoba sodobne družbe, skozi katero lahko usoda peščice ptic spregovori tudi (in predvsem) o splošnem stanju človeštva. Divjak pri tem znova potrjuje svojo spretnost oblikovanja sugestivne gledališke pripovedi, v kateri se besedilna snov premišljeno prežema s pomeni, ki jih samostojno proizvaja odrska akcija ali scenografija (kot na primer v Krizah in Bodočnosti), s čimer sicer skopo »dogajanje« pridobi širino; gre, skratka, za preizkušene prijeme, ki pa tudi v tokratnem minimalističnem okviru niso nič manj učinkoviti.
Predstava v osnovi privzema podobo predavanja, ki opisuje primer vranjega para iz tropskih predelov, ki je leta 1994 na eni od številnih tovornih ladij prispel v rotterdamsko pristanišče, se naselil v bližini, v nasprotju s pričakovanji preživel zimo in sčasoma dobil tudi potomce. Tako se je polagoma oblikovala skupnost nekaj več kot dvajsetih ptic, ki je na majhnem območju mirno prebivala skoraj dve desetletji, dokler je niso pristojne službe razglasile za nezaželeno, češ da gre za invazivno vrsto, ki bi lahko ogrozila naravno ravnovesje ter celo kmetijsko industrijo.
Deseterica nastopajočih (Lina Akif, Primož Bezjak, Damjana Černe, Iztok Drabik Jug, Janja Majzelj, Maruša Oblak, Matej Recer, Blaž Šef, Vito Weis in Lara Wolf) se v razmeroma nevtralnem tonu izmenjuje pri dokumentarističnem podajanju rekonstrukcije pomora vranjega tropa, med drugim s pomočjo fotografij, dopisov, projekcij zemljevidov in izjav vpletenih, tako tistih, ki so bili proti iztrebljenju »priseljenk«, kot tudi onih, ki so ga izvajali, vmes pa se vrivajo osebna razmišljanja, delčki intimnih zgodovin in opažanja z odprave na Nizozemsko, ki je bila del priprav na uprizoritev (dramaturgijo podpisujeta Goran Injac in Gregor Zorc). Ta na videz preprosta pripoved o »omejevanju« populacije neke živalske vrste se tako nevsiljivo razpira v simptomatski vozel protislovij pregretega kapitalizma, kjer se v ozadju zgoščajo vprašanja o vzrokih sodobnih migracij in posledicah globalnega izkoriščanja, retoriki oblasti in tehnicistični brezčutnosti aparatov sistema; medtem pa se z množenjem slik mrtvih ptic vse bolj krči sam odrski prostor, igralski kolektiv v vsakdanjih oblačilih črnih ali temnih barv (kostumografka je bila Tina Pavlović) je v naraščajoči stisnjenosti na postopno izginjajoče kose prizorišča (scenografijo je zasnoval režiser) tudi sicer vedno bolj podoben ogroženi jati ter se redči skupaj z njo – dokler se z zadnjo ubito vrano in sklepnim epilogom ne izteče tudi natančna, občutljivo izčiščena predstava.
