Predstava Razcufane zgodbe, ki bo v soboto ob 17. uri odprla tradicionalni ljubljanski festival kulturno-umetnostne vzgoje Bobri, bo povezala pripovedovanje in dramsko igro, njun preplet začinila z živo glasbo, njen osrednji motiv pa je pravzaprav zgodba kot eden izmed temeljnih gradnikov človeške izkušnje. »Vsak med nami je v nekem smislu sestavljen iz neskončnega niza zgodb, ki nas oblikujejo kot enkratne posameznike – pa naj te v obliki spominov segajo daleč v preteklost, nas tako in drugače opredeljujejo v sedanjosti ali pa usmerjajo našo prihodnost,« pravi Maruša Kink, režiserka uprizoritve, ki nastaja v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in zavoda Divja misel, namenjena pa je predvsem otroškemu občinstvu.
Potovanje pripovedi
Izhodišče za predstavo so bile sodobne pravljice Petra Svetine, ki jih je napisal posebej za to priložnost, toda peterici žanrsko raznovrstnih zgodb so se v procesu pripravljanja uprizoritve pridružile še nove, ki so jih pri (in v) sebi odkrivali ustvarjalci. »Te pripovedi, ki so se rodile na vajah, so nabrane z vseh vetrov – ene temeljijo na osebnih izkušnjah, druge so izmišljene, skratka, oblikovale so se na precej podoben način, kakor je značilen za pripovedno tradicijo, skozi prepletanje znanega ter dodanega, resničnosti in domišljije,« pristavlja režiserka. Okvir za predstavo sicer ponuja ena od Svetinovih pravljic z naslovom Kitajska karavana, ki opisuje skupino potujočih trgovcev – le da imamo v uprizoritvi opraviti s karavano pripovedovalcev, ki potujejo po svetu in nabirajo zgodbe od vsepovsod. Pri tem se igralski zasedbi, ki jo sestavljajo Blaž Šef, Daša Doberšek, Stane Tomazin in Lina Akif, pridružujejo še člani skupine Pantaloons (Luka Belič, Aljaž Markežič in David Nik Lipovac), ki skrbijo za glasbeno spremljavo v živo.
Združevanje pripovedovalskih in gledaliških principov sicer od nastopajočih zahteva posebno pozornost, saj morajo ves čas loviti ravnotežje med tem, kar uprizarjajo, in tem, kar v vlogi pripovedovalcev ubesedujejo, vendar si mora to gledalec v mislih predstavljati sam. Dvojnost je prisotna tudi v načinu posredovanja: dogajanje je na eni strani živahno in celo razposajeno, saj »iskalci pripovedi« za novimi zgodbami stikajo vsepovsod, pri tem pa vanje vpletajo tudi zvoke, slike, predmete ter občinstvo, spet drugič pa je v dvorani popolna tišina, ki je nujna, da lahko zgodbe resnično zaslišimo.
Paleta različnih žanrov
Predstava otrokom ponudi pregled temeljnih žanrov zgodb, kot nastajajo in živijo med ljudmi – od izmišljenih pa do resničnih, od pustolovskih do hudomušnih, od liričnih do malce strašljivih; od takšnih, ki se naslanjajo na strukturo ljudske pravljice, pa do tistih, ki so se oblikovale iz nekega vsakdanjega dogodka, zabavne misli ali zveneče besede. Tudi štirje pripovedovalci se precej razlikujejo po načinu podajanja, saj k pripovedovanju vsak pristopa na svoj način.
»Zgodbe so najskrivnostnejši tovor, ki ga nosimo s sabo,« razmišlja dramaturginja predstave Špela Frlic, sicer uveljavljena pripovedovalka in pedagoginja, med drugim pa tudi programska vodja Pripovedovalskega festivala. »Več ko pripovedujemo, več jih je. Brez njih bi pogosto ostali brez besed – brez njih bi bil naš svet manj cel.« Podobno meni tudi Peter Svetina: »Če sveta nihče ne pripoveduje, se razleti na sestavne dele, s pripovedovanjem pa se vzpostavlja nazaj; zgodbe ga namreč znova in znova šivajo v celoto.« Prva ponovitev Razcufanih zgodb sledi že v nedeljo.
