Kadar neki uprizoritveni dogodek podpisuje režiser – oziroma atraktor, kakor svojo sintetizirajočo funkcijo imenuje sam – Dragan Živadinov, je že vnaprej jasno, da pač ne gre pričakovati »običajne« gledališke predstave, tudi sicer pa v takšnih primerih velja, da se je kakršnim koli pričakovanjem bolje izogniti; pa ne zgolj zato, ker gre za umetnika širokega zamaha, ki se je kljub svoji prepoznavni estetiki sposoben spoprijeti s precej različnimi formati, temveč zlasti zaradi njegove sposobnosti ustvarjanja »spektakla« tudi iz najbolj skopih izhodišč, kot je denimo povsem preprosto predavanje. V nekoliko razširjenem smislu to velja tudi za gledališki informans Severni red AČ::EL, ki ga je v produkciji zavoda Delak skupaj z rednimi in drugimi sodelavkami ter sodelavci pripravil v sredo v telovadnici Šolskega centra Ljubljana na Aškerčevi ulici – torej v istem prostoru, kjer je slikar Avgust Černigoj pred natančno stotimi leti, 15. avgusta 1924, odprl svojo prvo konstruktivistično razstavo, ki se je v več pogledih izkazala za prelomno (in katere obletnici je bil večer tudi posvečen). »To ni predstava, to je avantgardistično slavje!« je bil ob začetku jasen Živadinov.
Slikar in grafik Avgust Černigoj (1898–1985), ena izmed osrednjih osebnosti slovenske avantgarde, se je kot umetnik izrazito izoblikoval predvsem v času študija v Nemčiji, kjer je obiskoval celo slovito šolo Bauhaus v Weimarju, kjer se je seznanil tudi s konstruktivizmom in drugimi avantgardnimi tokovi; od tam je leta 1924 prišel v Ljubljano ter kmalu zatem v telovadnici takratne Tehniške srednje šole pripravil prej omenjeno razstavo, s katero je slovensko likovno prizorišče sploh prvič povezal s sočasnim dogajanjem po svetu, hkrati pa zamajal in izzval ustaljene lokalne predstave o umetnosti. Na njej je poleg konstrukcij, skulptur in arhitekturnih zasnutkov razstavil tudi dele različnih strojev ter druge predmete, ob tem pa stene prekril s parolami, kot so bile »Kapital je tatvina!« ali »Umetnik mora postati inženir, inženir mora postati umetnik!«, česar del strokovne javnosti ni sprejel z naklonjenostjo – znan je zlasti ogorčen odziv Izidorja Cankarja, takrat ugledne umetnostne avtoritete, ki je v šoku nad videnim skoraj začel suvati dela s podstavkov, s Černigojem pa je tudi besedno obračunal.
Premislek vloge umetnosti
Informans seveda ni poskušal rekonstruirati same postavitve, temveč je na različne načine temeljito obdelal njen ožji in širši kontekst – s krajšimi predavanji, posnetimi ali v živo (Peter Krečič, Marko Jenko, Kristina Pranjić), videoprojekcijami (Gregor Mesec) in peščico dokumentarnih fotografij, a tudi z »ekscentričnimi« gibalnimi vsebinami in prispevki informerjev (Ivan Lotrič, Mak Tepšič, Mila Peršin, Bojan Mežnaršič), ki so z veznim besedilom in dodatnimi vložki dogajanje povezovali v celoto. Ta se je sicer v pretežni meri osredotočala na Černigojevo konstrukcijo EL, ki jo je najverjetneje posvetil ruskemu suprematistu Lazarju Lisickemu (bolj znanemu kot El Lisicki), in pa konstrukciji Lisickega z naslovom Radijski napovedovalec, vendar pa navsezadnje ne bi bila popolna, če iz nje ne bi izseval tudi pomen historičnih avantgard, tega začetka modernosti, za samo delo Živadinova, vključno s sklepno »postgravitacijsko« fazo.
Povedano drugače, informans Severni red AČ::EL ni bil le dobrodošel (ali celo nujen) priložnostni opomnik o pomembnem jubileju, za nameček še z dodano »informativno« vrednostjo, temveč tudi (in predvsem) polnokrven uprizoritveni dogodek, ki je v slabi uri na sveže zastavil vprašanja o naravi umetnosti in njenem »revolucionarnem« potencialu. K temu učinku so opazno prispevali še Dunja Zupančič, ki je oblikovala digitalne konstrukcije, sceno in kostume, sorežiser Aljoša Živadinov Zupančič in Miha Turšič kot avtor celostne podobe dogodka.
