V zoženem opernem repertoarju imajo nekatere opere še višjo vrednost – zdi se, da bi jih bilo mogoče dajati vsako leto, ob vsakem trenutku in vsakomur. To so tiste opere, na katerih lahko operne hiše celo kujejo dobiček in ga nato pretakajo v bolj »tvegan« repertoar. Toda v obeh slovenskih nacionalnih opernih gledališčih se zdi, da imajo po navadi še najmanj sreče prav s takšnimi izstopajočimi deli, ki bi morala polniti repertoarje številnih naslednjih sezon – ker so postavitve redko scela uspešne, sledijo vedno novi poizkusi in inscenacije, posledično pa ozek repertoar postaja še ožji in s tem operna kultura tudi vse bolj kultura nekaj izbranih šlagerjev. Med takšna izstopajoča dela gotovo sodi Puccinijeva zimzelena opera La Bohème, pri čemer pa je oznako zimzelena vendarle treba brati previdno: opero v današnjem svetu gotovo najbolj poganja glasbena substanca, ki je v svoji emocionalni čutnosti še vedno zmožna ganotja, medtem ko se je s sentimentalnim, tudi razredčenim sižejem vendarle težje povezati.

Težko bi trdili, da bo tokratna La Bohème v ljubljanski Operi presekala nabrane tradicije. Režijska podoba Frédérica Roelsa je opero predvsem postavljala in manj interpretirala. Pohvaliti je mogoče dovolj hitro in polno mizanscensko dogajanje, toda manj je bilo čutiti, da bi takšni premiki kam vodili, da bi bili resneje vsebinsko osmišljeni, da bi gradili jasnejše karakterne poteze protagonistov. Pri tem režiserju gotovo nista šli na roko ne kostumografija ne scenografija (Lionel Lesire), ki sta ostajali bledi, kar naj bi sicer sugeriralo siromaštvo konteksta, v katerem se odvija dogajanje, a v resnici takšni vizualni podobi ni uspelo ustvarjati različnih prostorov (intimnosti uboge Rudolfove sobice, prešernosti lokala Momus, hladne predgostilniške pokrajine) ali nakazati neskladij med bogatim prizoriščem (Pariz kot navidezna meka za umetnike) in klavrno eksistenco, še manj zarisati osnovnih razpoloženj, ki nihajo od ekstatične ljubezni, prešerne mladostne razigranosti do zoprnega ljubosumja, občutka nemoči in tragične smrti. Ostajali smo omejeni na odtenke zbledelega, celo sivega, v kostumih prej ruralnega kot urbanega. Če je režiserju uspelo razbiti značilno odrsko statiko tudi v vsebinsko mirujočih arijah in duetih, je imel manj srečne roke pri postavljanju junakov, kar se je še posebej pokazalo ob štirih umetniških prijateljih, ki jih je Puccini z nekaj glasbenimi potezami jasno karakteriziral, pred nami pa so postali bolj brezimni člani kvarteta.

Vso težo predstave v postavitvi, ki ne išče stika s sedanjostjo, ne problematizira poante in tudi ne zaupa povsem gledališki spektakelskosti, zato prevzamejo glasba in z njo pevske kreacije, tudi tu pa so se pokazale nekatere omejitve. Šablonsko bi bilo ponovno zapisati, da vloga Mimi za Martino Zadro prihaja pozno, predvsem zato, ker ostaja njen glas vendarle v barvi nenavadno mladosten, pa tudi dovolj prožen za hitre preskoke iz nežno občutenega v bolj dramatično, zato ji je uspelo zarisati tragično pot glavne junakinje in je močno izstopila. Več težav je imel Aljaž Farasin kot Rodolfo, saj se zdi, da vloga presega njegove glasovne specifike. Lepo oblikovanje glasu se zdi skoraj premalo, saj se mu je glas zelo redko odpiral tudi v volumnu, preskoki v izrazito ekstazo so ostajali tako na pol poti, kar pa razumem predvsem kot stisko slovenskih gledališč, ki z omejenim kadrom izvajajo opere, ki zahtevajo precej bolj raznolike glasove. Posebna omemba gre gotovo tudi Niki Gorič kot Musetti – njena odrska podoba je bila ustrezno koketna, mladostna, glasovno pa mestoma osupljiva v višinah, ritmični pregnantnosti, gibljivosti, a večkrat v sredinskih legah tudi deloma umetno odebeljena, kar kaže na nujno previdnost pri izbiranju vlog. Presenetljivo kvalitetna je bila zasedba moških boemov: Jože Vidic soliden, a mestoma tudi nekoliko pasiven, Peter Martinčič spet izjemen v svojem slovesu od plašča, izstopajoč tudi Neven Crnić.

Delež zbora je bil opazen, še posebej so v pozitivnem smislu izstopali ženski glasovi. Taktirka Kevina Rhodesa pa je morda skoraj premalo opozarjala nase – Puccinijeva glasba pač zahteva zanos, hitro agogično spremenljivost, vrhunce in padce. V glasbi prvega dejanja je bilo še nekaj ritmičnih odstopanj, nato pa je bilo mogoče začutiti dirigentovo osredotočenost na določene barvne in melodične detajle, manj pa na dramaturško logiko celote, zato morda tudi nekateri impozantni emocionalni izbruhi niso zadeli z vso močjo. Naslednja La Bohème bo vendarle morala stkati kakšne močnejše vezi s sodobnim gledalcem, morda tudi poslušalcem.