Lani je minilo natanko sto let, odkar je veliki hrvaški književnik in dramatik Miroslav Krleža napisal igro V agoniji (objavljena in izvedena je bila sicer šele nekaj let pozneje), drugi del njegovega nemara najbolj znanega dramskega cikla, tako imenovane trilogije o Glembajevih, v kateri je izrisal moralni (ter finančni) razkroj nekdanjih meščanskih in aristokratskih elit v obdobju po prvi svetovni vojni. Mojstrsko napisana drama, kjer se intimne usode posameznikov razpirajo na ozadju prelomnih družbenih sprememb, je na odrih dokaj redno uprizarjana še danes, prav posebno podobo pa bo dobila v sveži postavitvi, ki je nastala v koprodukciji Društva Dveh in Foruma slovanskih kultur: predstava, ki jo je zrežirala Nina Šorak, bo namreč postavljena kot nevsakdanja »intimistična« komorna igra v prostorih Vile Zlatica (premiera bo jutri ob 19. uri, ponovitve pa bodo sledile še naslednjih nekaj nedelj), kjer se bo v obnovljenem izvirnem okolju meščanskih salonov svetovna kriza znova prepletla s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji.

»Eden bolj navdihujočih dejavnikov pripravljanja te drame je bila zamisel, da se predstave ne bomo lotili na klasičen način, v gledališkem prostoru, temveč bomo poiskali poseben prostor, ki bo zarisal vzdušje izpred stotih let,« pojasnjuje režiserka Nina Šorak. »Neprecenljivo je, da smo tak prostor v Vili Zlatica tudi našli in se v raziskovanje tega besedila podali iz čisto drugega zornega kota. Kajti avtorjeve besede, prepletene v niz poetičnega in ekspresivnega, so v tem realističnem okolju zazvenele s prenovljeno močjo in v drugačnih tonih.«

Zgodba v osnovi opisuje ljubezenski trikotnik med baronom Lenbachom, njegovo ženo Lauro in mladim odvetnikom Križovcem, ki jih igrajo Boris Mihalj, Polona Juh in Saša Tabaković, poleg njih pa bo v predstavi nastopila tudi Tara Štraus. Zaradi specifičnosti prizorišča in zasnove uprizoritve si bo lahko vsakokratno izvedbo ogledalo največ dvajset gledalcev. »Prav bližina občinstva je zame poseben navdih, saj lahko gledalci dramske osebe doživijo bolj neposredno in tenkočutno, pri čemer se zaradi umeščenosti v drugačen prostor brišejo tudi druge meje klasičnega gledališča,« priznava Polona Juh. Predstava je sicer nastala po prevodu Andreja Inkreta, scenografijo je zasnovala Sara Slivnik, kostume pa Tina Bonča.