V avtorskem projektu Krize, ki bo jutri premierno uprizorjen v okviru programa Nova pošta, tega sooblikujeta Slovensko mladinsko gledališče in zavod Maska, se režiser Žiga Divjak s sodelavci znova osredotoča na vprašanja, ki se jih je tako ali drugače dotaknil že v prejšnjih predstavah, najbolj izrazito pa verjetno v lanski mednarodni koprodukciji Vročina: gre torej za tematiko usodnih okoljskih sprememb, postavljeno na ozadje stanja nenehnih kriz, naj so to politične, gospodarske, begunske ali zdravstvene, kjer izredne razmere postopno postajajo »normalne«, če ne že kar običajne ali celo samoumevne. Predstava je nastala v koprodukciji Nove pošte z zagrebško Zadrugo Domino ter znamenitim beograjskim festivalom Bitef, kjer je bila ob koncu septembra tudi krstno uprizorjena.

Kot je spomnil umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča Goran Injac, sicer tudi dramaturg predstave, je to že njihovo drugo tovrstno koprodukcijsko sodelovanje z Bitefom, saj je pred leti na podoben način nastala predstava Kompleks Ristić Oliverja Frljića. »Ta pripravljenost festivala, da neko uprizoritev vnaprej uvrsti na program, ne da bi se sploh dobro vedelo, kakšna bo, kaže na visoko stopnjo zaupanja, ki ga naše gledališče uživa v mednarodnem prostoru,« meni Injac. Po njegovih besedah gre za formalno »izredno zanimivo« predstavo, ki je v Beogradu doživela naklonjene odzive; koprodukcija je obenem tudi del evropskega projekta ACT: Art, Climate, Transition, ki se ukvarja s povezovanjem umetnosti in aktivizma z ekologijo ter pravičnim prehodom.

Vrnitev k sodelovanju

»Osnova predstave ostaja dejstvo, da okoljske krize ne moremo ločiti od vprašanja družbene neenakosti oziroma samega kapitalističnega sistema produkcije, v katerem je celotna narava obravnavana samo kot vir surovin, torej zgolj kot objekt,« pa pojasnjuje Žiga Divjak, ki je pri oblikovanju predloge izhajal iz motivov del Manj je več Jasona Hickla ter Goba na koncu sveta Anne Lowenhaupt Tsing. »Vse bolj pa se na enak način obravnava tudi ljudi, namreč kot golo delovno silo – smo torej v nekakšnem procesu popredmetenja, ki pa postaja vse bolj pogubno. Kajti uničevanje narave je hkrati tudi uničevanje vseh nas.« Kakor dodaja, to trajno izredno stanje, v katerem se energijo namenja premagovanju vsakokratnih kriz, ne pa odpravi vzrokov zanje, vodi v razčlovečenje ter izčrpavanje, kar se na svojevrsten način odraža tudi v predstavi. »Spoznati moramo, da je edina mogoča alternativa takšnim razmeram skupnostno sobivanje in sodelovanje, ne le med ljudmi, temveč tudi z drugimi vrstami živih bitij oziroma naravo, ki jo moramo znova odkriti kot enakovredno partnerico.«

»Besedilo predstavlja položaj takšen, kakor je – torej katastrofalen,« pravi Blaž Šef, ki ima v predstavi vlogo pripovedovalca, pristavlja pa, da uprizoritev z vprašanji o tem, kako naprej, odpira tudi bolj optimistično perspektivo. »Pomemben del predstave je dekolonizacija misli – znebiti se je treba nekaterih vsajenih idej, ki nemara koristijo predvsem ohranjanju sedanjega stanja po meri peščice, kakor je na primer ta, da sta sebičnost in tekmovalnost vpisani v samo bistvo človeške narave,« ugotavlja Katarina Stegnar. Poleg njiju v Krizah nastopajo še Draga Potočnjak, Sara Dirnbek, Iztok Drabik Jug, Klemen Kovačič, Vito Weis in Gregor Zorc.