Stara elektrarna v Slomškovi ulici v Ljubljani je zagotovo eno najbolj prepoznavnih slovenskih kulturnih prizorišč, pa četudi je v tej vlogi »šele« dvajset let – gre za obdobje, ki se lahko zdi dolgo ali kratko, vsekakor pa je pomen tega centra za sodobno (ne le uprizoritveno) umetnost tolikšen, da si ob okrogli obletnici zasluži primerno praznovanje. To bo v soboto, 31. avgusta, na zaključnem večeru letošnjega festivala Mladi levi.

Pestra zgodovina

Stara mestna elektrarna je eden redkih ohranjenih primerov industrijske arhitekture pri nas; gre za nekdanjo termoelektrarno, ki je začela delovati leta 1898 in skozi čas doživela številne spremembe. Kot elektrarna je po več posodobitvah obratovala do leta 1961, takrat so jo preuredili v začasno kotlarno, leta 1966 pa jo je dokončno nadomestila sodobnejša ljubljanska toplarna. Danes je stavba zaščitena kot kulturni, tehniški in zgodovinski spomenik v lasti Elektra Ljubljana, ki jo je ob stoletnici temeljito prenovil. A že šest let pozneje je znova sledila prenova – po tistem, ko sta ministrstvo za kulturo in mestna občina Ljubljana s podjetjem podpisali tripartitni sporazum o brezplačnem najemu Stare elektrarne za potrebe sodobnih uprizoritvenih umetnosti, so jo namreč predali svežemu namenu, kulturni produkciji.

Novo prizorišče se je slovesno odprlo 21. avgusta 2004 s festivalom Mladi levi. »To je bil za sceno trenutek nekakšne evforije, saj se je zdelo, da se sanje lahko uresničijo – pa čeprav je bilo že takrat jasno, da Stara elektrarna ne bo mogla v celoti rešiti prostorske stiske neodvisnih ustvarjalcev, ki se je pozneje še poglobila,« se spominja Alma R. Selimović, direktorica zavoda Bunker. Ta elektrarno programsko upravlja od samega začetka, v njej pa poleg svojih dogodkov, kot je tudi festival Mladi levi, gosti še druge producente; skupno se je v dveh desetletjih tam zvrstilo več kot 4000 dogodkov, ki jih je pripravilo približno 900 umetnikov oziroma umetniških skupin, na njih pa so našteli več kakor 180.000 obiskovalcev.

Čeprav se je Stara elektrarna kot prostor za sodobno umetnost uradno odprla leta 2004, so stavbo umetniki odkrili že prej, v 80. in 90. letih minulega stoletja. V tem nevsakdanjem prostoru, ki ga je določal izjemen volumen, so izvajali performanse in snemali filme, tam so med drugim ustvarjali Ema Kugler, Matjaž Berger in v okviru festivala Exodos tudi znani gledališčnik Enrique Vargas; ob koncu 90. let so se tja dvakrat naselili tudi Mladi levi. Vse to je tlakovalo pot poznejši preobrazbi.

Pomen drobnih akcij

»Pogosto naletimo na dvome o tem, ali imajo lahko drobne umetniške geste res kak učinek na širšo družbo oziroma ali je z njimi sploh mogoče kaj spremeniti,« ugotavlja Alma R. Selimović. »Seveda večkrat nimajo posebnega dometa, a vseeno se zdi, da lahko določene pobude, tudi kadar na kratek rok ne ponujajo vidnejših posledic, postopno ustvarijo zavedanje, da so neke stvari mogoče.« Kot pravi, se je lahko Stara mestna elektrarna kot prostor umetnosti vzpostavila na osnovi dolga leta trajajočih prizadevanj, da bi različne opuščene ali nerabljene prostore po Ljubljani namenili umetnostni produkciji ali kulturnim potrebam. »Vendar ta zagovorniški proces najbrž ne bi bil enako učinkovit, če pred tem ne bi pokazali, da je v njej mogoče pripravljati takšne dogodke in da je zanje primerna, pa čeprav je bila tedaj še povsem industrijska, neurejena in neopremljena.«

Elektrarna je eden prvih tovrstnih prostorov, v katere se je po prenovi naselila kulturna produkcija – nekaj let zatem sta sledila Kinodvor in Kino Šiška, pozneje Rog in Cukrarna. Toda med vsemi ostaja edina, ki se je izmaknila popolni institucionalizaciji ter ni postala javni zavod, tudi zato, ker je stavba še vedno v »zasebni« lasti. V tem pogledu pa je tudi edina, katere prihodnost v smislu kulturnega središča ostaja negotova; omenjeni sporazum med Elektrom Ljubljana, kulturnim ministrstvom in ljubljansko občino se namreč obnavlja vsakih pet let, temu pa sledi še izbira upravljalca v prihodnjem mandatnem obdobju.

»Takšen model upravljanja je zaradi te večne začasnosti po eni strani naporen, saj ne omogoča bolj dolgoročnih načrtovanj in s tem povezanih prebojev, toda po drugi strani dopušča več svobode, kar je sploh za ustvarjalce zelo pomembno,« pristavi Mojca Jug, dolgoletna vodja programa Stare elektrarne. »Ne le, da je mogoče umetniške procese precej bolje prilagoditi potrebam ustvarjalcev kot v ustanovah, ampak tudi ni pritiska, da mora biti gledalcev čim več. Seveda si ob vsakem dogodku želimo, da bi bila dvorana čim bolj polna; vemo pa tudi, da imajo določene zvrsti omejeno število občinstva, in s tem ni nič narobe. Za nas je pomembno predvsem, da imajo tudi takšni formati dostop do uporabe prostora.«

Vselej zasedena dvorana

V dvajsetih letih se je seveda program v elektrarni nenehno spreminjal, skladno z generacijskimi in estetskimi premenami in tudi splošnim nihanjem razmer v širši slovenski kulturni krajini, podobno velja za intenzivnost utripa v njej. »Takoj po odprtju je nekaj časa trajalo, da se je možnost dela v elektrarni naselila v zavest ustvarjalk in ustvarjalcev. Res pa je, da je bila takrat le na pol primerna za izvedbo predstav, saj je bila v osnovi zamišljena zgolj kot prostor za vaje; na začetku nismo imeli niti enega samega stola, reflektorja ali zavese, le prazen prostor, ki ga je bilo treba šele vzpostaviti,« se spominja Alma R. Selimović. »V nekem smislu je bilo to razkošje – 625 kvadratnih metrov, ki si jih lahko uporabil, kakor si želel. Danes, ko je v dvorani tribuna ter ogromno različne opreme, to ni več tako preprosto.«

A kmalu zatem je sledilo več kot desetletje norega tempa. »V določenem obdobju je bila scena kot na steroidih, pritisk na naš oder je bil ogromen, vrstile so se premiere, koncerti, festivali in še razni drugi dogodki,« pravi Mojca Jug, ki priznava, da so bile za komaj znosno količino prireditev krive tudi same. »Ves čas smo izhajale s stališča, da to ni naš prostor, temveč ga Bunker samo upravlja, namenjen pa je vsem – zato smo poskušale dati možnost vsakomur, kar pa sčasoma zadene ob povsem fizične meje. Prav tako se nismo omejile na to, da bi bili zgolj prostor za uprizoritvene umetnosti, vedno smo gostili tudi predavanja, razstave in še razne druge vsebine.« V zadnjih letih je gneče na urniku malo manj – delno zato, ker je na voljo več uprizoritvenih prostorov kot nekoč, delno zaradi spremenjene narave produkcijskih procesov ter produkcije kot take. »Naša politika je bila vselej, da smo odprti za zamisli umetnikov – njihovim željam smo vedno poskusili ugoditi po najboljših močeh,« še dodaja. »Najbolj sem ponosna na to, da v vseh teh letih niti ena predstava ni odpadla zato, ker naša produkcijska ali tehnična ekipa česa ne bi zmogla.«

Stara elektrarna je tudi zdaj polno zasedena – v njej vadijo številne skupine, čez dan so v njej različne delavnice ali tečaji, večere pa praviloma zapolnjujejo predstave ali drugi dogodki. »Želela bi si, da bi elektrarno v prihodnosti dokončno namenili potrebam sodobne umetnosti in prostoru na tak način zagotovili neko stabilnost,« sklene Alma R. Selimović. »Bi se mi pa zdelo pomembno, da bi tudi po tem ohranjala neki poseben upravljavski model, ki bi omogočal določeno mero svobode pri organizaciji časa, vsebin in produkcijskih procesov.«