»Gre za zadnjo premiero sezone, toda obenem eno izmed pomembnejših v letošnjem repertoarju,« je pred krstno uprizoritvijo kriminalne drame Teci, Maša, teci avtorice Dragice Potočnjak, ki bo v režiji Nine Šorak jutri ob 19. uri na Mali sceni MGL, zatrdila Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja Mestnega gledališča ljubljanskega. »To besedilo spregovori o kar nekaj slovenskih sramotah iz zadnjih desetletij, hkrati pa ga zaznamujeta še socialna in politična občutljivost, značilni za to dramatičarko, ki se pogosto posveča usodam tistih, ki so odrinjeni ali pahnjeni na rob.« V MGL so pred leti že uprizorili dramo Za naše mlade dame, za katero je Potočnjakova leta 2007 prejela Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo, postavitev igre Teci, Maša, teci pa so po besedah direktorice načrtovali vse od njenega nastanka leta 2018.

Vsebina se dotika nevralgičnih točk novejše slovenske zgodovine, kot so denimo izbrisani, prepletanje politike in gospodarstva ali temačne plati osamosvojitve: eden osrednjih likov drame je Konrad, junak osamosvojitvene vojne ter nekdanji politik, zdaj mogočen tajkun s čvrstimi zvezami, ki je v zasebnem življenju enako brezobziren kakor v poslovnem – žena Suzana svoj obup utaplja v alkoholu, Arne, njen sin iz prvega zakona, pa se medtem trudi razkriti številne Konradove nečedne posle. Neke noči Konrad povozi žensko, za katero se izkaže, da je vdova nekdanjega oficirja JLA, ki je skupaj s Konradom delal za slovensko vojsko, pozneje pa umrl v sumljivih okoliščinah, katerih preiskavo je preprečil ravno Konrad; a priča nesreče je tudi njena hči Maša, ki Konrada prepozna ... »Vsebina je fiktivna, sem pa za osnovo uporabila tri resnične zgodbe in jih med seboj prepletla,« pojasnjuje Dragica Potočnjak. »Toda vseeno – če bo kdo koga prepoznal, je to stvar njegove domišljije.« Uprizoritve se veseli in upa, da bo imela nekaj odmeva. »Že zato, ker političnih dram te vrste ni veliko.«

O družini in tranziciji

Kot pojasnjuje dramaturg uprizoritve Blaž Lukan, so ustvarjalci predstave besedilo razumeli bolj kot izhodišče in ga skozi proces precej oklestili, vendar so pri tem ohranili razločnost njegove zgradbe in seveda vsebino. »To je družbenokritična, politična drama, angažirana v dobrem smislu te besede, hkrati pa tudi igra o družini,« ugotavlja. »Na nenavaden način bi jo lahko označili tudi kot tranzicijsko dramo, ki je v nekem smislu dokumentarna, le da pri tem ne operira z realnimi osebami, temveč z realnimi 'funkcijami', ki jih prepoznavamo v naši sedanjosti.« Režiserka Nina Šorak dodaja, da predstava govori tako o bližnji preteklosti kot o sodobnosti, oboje pa je podlaga za prihodnost, zato se jim je zdelo primerno, da poudarek prenesejo na pogled otroka.

»To je zgodba o ugrabljeni državi, privatizaciji domoljubja in politično-gospodarskih krogih, ki si lastijo usode ljudi, in če se tem mrežam upreš, lahko le tečeš,« o svojem liku Konrada pravi Lotos Vincenc Šparovec. Poleg njega v predstavi nastopajo še Viktorija Bencik Emeršič, Matic Lukšič, Tanja Dimitrievska, Gaber K. Trseglav, Jure Rajšp, Gašper Jarni in Čarna Košir. Scenografijo je zasnoval Branko Hojnik, kostumografijo Tina Pavlović, avtor glasbe pa je Laren Polič Zdravič.