»Prihajajoča premiera je zame in moje sodelavce nekaj posebnega, saj po dolgem času uprizarjamo čisto klasiko, ki obenem velja za eno najboljših dramskih besedil sploh,« pred jutrišnjo postavitvijo drame Nora norveškega dramatika Henrika Ibsena na veliki oder Mestnega gledališča ljubljanskega priznava Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja te hiše. Igra, ki je bila krstno uprizorjena leta 1879, s svojim kritičnim pogledom na patriarhalni model meščanske družine pa je takrat povzročila precejšen škandal, ostaja po njenem mnenju v osnovnih poudarkih aktualna še danes, torej po več kot 140 letih. »Družbeni kontekst se je v času od nastanka sicer res nekoliko spremenil, toda psihološki vidiki, ki jih odpira to delo, se niso prav nič postarali,« je prepričana.

Uprizarjanje tega »psihološkega trilerja«, kot ga je označila, zahteva tako spoštljivost do izvornega besedila (uporabili so prevod Darka Čudna) kakor tudi primerno svež pristop, ki zmore preseči določeno časovno zaznamovanost predloge in se izogne občutku morebitne zaprašenosti, je pristavila; prav to je botrovalo odločitvi, da so k sodelovanju privabili makedonsko režiserko Nelo Vitošević, ki po besedah direktorice premore potrebno občutljivost tako zaradi klasične gledališke izobrazbe kakor zaradi svoje odprtosti za sodobne prakse. »Poleg Hamleta je Nora najbolj pogosto uprizarjana gledališka igra, ki je tudi na slovenskih odrih doživela vrsto postavitev,« pripominja dramaturginja predstave Petra Pogorevc. »Uprizarjanje tovrstnih besedil je seveda vselej zagatno; naš cilj je bil, da to ne bi bila zgolj zgodba o ženski, ki se ji sredi 19. stoletja v neki oddaljeni deželi nekaj zgodi, temveč smo hoteli vzpostaviti most med njeno vsebino in sedanjim časom ter jo s tem narediti zanimivo tudi za mlajše gledalce.«

Iskanje stika s samim sabo

V ta namen so se v procesu priprave precej ukvarjali z besedilom; poskušali so ga očistiti vsega, kar ga preveč izrazito vpenja v kontekst 19. stoletja, in ga umestiti v nekakšno zunajčasovno razsežnost, s tem pa tudi pokazati, da boj za (ženske) pravice nikoli ni povsem končan. »Nora je delo o svobodi žensk ali natančneje: o iskanju osebne svobode znotraj patriarhalnega reda. Dejstvo, da ta igra tudi po vsem tem času ostaja tako priljubljena, nakazuje, da nas ta tematika še vedno nadvse neposredno nagovarja,« poudarja režiserka Nela Vitošević, ki je poskrbela tudi za glavnino priredbe besedila in glasbeno opremo predstave. »Osebna svoboda je v sodobni družbi silno pomembna – toda ženska si mora pot do nje utreti sama, kar pa nikoli ni lahko; nasprotno, gre za težko potovanje, ki v nas pusti brazgotine, te pa se nato naselijo tudi v kolektivno nezavedno.« V dobi kaosa mnenj, tako imenovanih alternativnih resnic ali množic nasvetov za doseganje osebne sreče je nemara še bolj zapleteno najti pravi način delovanja in življenja, ugotavlja režiserka; prav zato se skozi predstavo poleg vprašanja svobode posameznika odpirajo še druge eksistencialne teme naše kapitalistične sedanjosti, »v kateri človek težko ohrani stik s samim sabo«. »Hoteli smo pokazati na univerzalnost vsebine te drame in mislim, da nam je z nekakšnim rafiniranim minimalizmom to tudi uspelo.«

»Noro nekateri zaradi njene odločitve obsojajo, drugi jo vidijo kot prvo feministično junakinjo, toda redko se bolj poglobljeno razmišlja o razlogih za to, da je naredila tako skrajen korak,« dodaja Ajda Smrekar, ki igra naslovno junakinjo. »Nora, ki se je bila za uspešen odnos pripravljena podrediti in pri tem tudi marsikaj potrpeti, pravzaprav odide zato, da bi spoznala samo sebe – da bi torej lahko ugotovila, kdo sploh je. Danes, ko smo v svojem življenju povrženi množici različnih pričakovanj, od družbenih do intimnih, smo v precej podobnem položaju, saj se samih sebe niti ne zavedamo zares.« Nastopili bodo še Matej Puc, Jernej Gašperin, Nina Rakovec in Jurij Drevenšek, scenografijo je zasnovala Urša Vidic, kostumografijo pa Tina Bonča.