V Lutkovnem gledališču Ljubljana se v četrtek, 7. septembra, obeta premiera sanjskega muzikala Polna luna režiserja in koreografa Sebastjana Stariča. Predstava, ki jo bodo uprizorili na Šentjakobskem odru, je poetična, igriva pripoved o svetu sanj, kot ga doživljajo »speči« protagonisti štiričlanske družine. V svojem novem besedilu se Nebojša Pop-Tasić, ki je poskrbel tudi za dramaturgijo, igra z logiko sanjskih svetov. Skozi glasbo, petje in ples se v barvito postavljeni svet naselijo sanjski prizori, čudeži in iluzije pod vplivom Polne lune. »Predstava temelji na poetičnosti sanj. Vsaka stvar, vsak objekt v sanjah lahko oživi, saj ga mi oživljamo, naše dojemanje in odnos jim dajeta življenje. Osebe v sanjah drugače govorijo, se drugače obnašajo, predmeti živijo, oddaljeni prostori in časi se združujejo. Sanje so na nek način igriva analiza, komentar življenja, poezija življenja. Strokovnjaki pravijo, da nam sanje pomagajo pri obdelavi čustev tako, da jih na nek način kodirajo. To, kar vidimo in doživimo v svojih sanjah, morda ni nujno resnično, toda čustva, povezana s temi izkušnjami, zagotovo so. Te ugotovitve podpirajo idejo, da imajo sanje zdravilno in samoregulacijsko funkcijo,« je povedal Nebojša Pop-Tasić.
Ko zaspimo, se vendarle zbudimo
Besedilo, ki temelji na sosledju zabavnih pesmi, je uglasbila Polona Janežič, ki v predstavi tudi nastopa. Ob njej igrajo še Urška Hlebec, Ana Hribar, Rok Kunaver, Jure Lajovic in Alenka Tetičkovič. Liki v predstavi so kot bi jih našteli neposredno iz intenzivnih sanj nekega človeka: Polna Luna, Oče, Mati, Hči, Sin, Ptice, Postelja, Omara, Obleke, Riba, Mačka, Slon, Klavir, Poljub, Hrepenenje in Ljubezen. »Nikakor ne znam razložiti, kdo pravzaprav koga sanja, kdo je buden v spanju in kdo spi v budnosti. Besedilo je večinoma izpisano v obliki zabavnih songov, ki jih bodo odpeli in odplesali vsi omenjeni liki. Sanje so zame predvsem prostor. Notranji prostor človeškega duha, ki je, paradoksalno, veliko večji od prostora, ki smo ga zmožni zaznati v budnosti. Prostor igre v katerem logika in zakonitosti dnevne budnosti ne veljajo. Človeški duh na igriv način obdeluje svoje izkušnje, zunanji svet, osebe, živali, rastline. Lahko bi rekli – pravljični svet, ki živi v nas. Izhodišče besedila je paradoks, ki nam ga sanje ponujajo: ko zaspimo, se vendarle v sanjah zbudimo. Zbudimo se v drugačni resničnosti in v drugačnem prostoru od tistega v katerem smo zaspali. Kajti, sanje so na nek način budnost,« je še pojasnil Nebojša Pop-Tasić. Za scenografijo je poskrbel Damir Leventić, za kostumografijo Irina Milijić, oblikovalec svetlobe je Borut Bučinel. Predstava Polna lune je nastala v okviru projekta Ustvarjalne Evrope Sense (of) Sharing.
