»Vedno me je vse zanimalo – in tudi vse, kar sem počel, sem delal z veseljem,« se je v začetku tega leta v pogovoru za naš časopis spominjal dr. Henrik Neubauer, nemara eden najvidnejših slovenskih umetniških ustvarjalcev sploh ter legenda našega baleta in opere. Baletni plesalec, koreograf, operni režiser, profesor, zdravnik, umetniški vodja, publicist, zgodovinar, prevajalec, organizator – seznam različnih dejavnosti in dosežkov, s katerimi je obogatil slovenski ter mednarodni kulturni prostor, je skoraj neizčrpen in enako dolg kot raznovrsten, zagotovo pa je skozi več kot šest desetletij poklicne poti, ki je obsegala celotno drugo polovico 20. stoletja, s svojim vsestransko bogatim delovanjem še najgloblje zaznamoval našo plesno in operno umetnost: med drugim je zrežiral več kot trideset oper ter operet doma in v tujini, postavil več kot osemdeset baletov in napisal več kot štirideset knjig (pa tudi več kot 600 strokovnih člankov) o baletu, operi, zgodovini gledališča in glasbenem ter gledališkem izobraževanju, vključno s številnimi učbeniki za plesalce in pedagoge. Dejaven je bil v mnogih mednarodnih organizacijah, na njegovo pobudo pa so pred dvainštiridesetimi leti 29. april razglasili za mednarodni dan plesa.
Henrik Neubauer, ki je 17. aprila praznoval 95. rojstni dan, se je z baletom začel ukvarjati leta 1944, ko je v Ljubljani obiskoval baletno šolo Maksa Kirbosa. Umetniško kariero je začel v ljubljanskem Baletu, kjer je med letoma 1946 in 1957 najprej plesal v baletnem ansamblu in zatem kot solist, leta 1960 pa je za dvanajst let prevzel tudi umetniško vodenje ljubljanske baletne hiše. Poleg tega je leta 1953, ko je diplomiral na Srednji baletni šoli v Ljubljani, končal še študij medicine; koreografsko in teoretsko se je nato izpopolnjeval v Rusiji in ZDA. Pozneje je bil od leta 1972 do leta 1982 direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana, leta 1984 je za krajši čas prevzel vodenje mariborske Opere, od leta 1989 vse do leta 2002 pa je predaval na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je med drugim obudil operni studio ter bistveno prispeval k oblikovanju nekaterih študijskih smeri.
Pot, ki je zaznamovala čas
Koreografirati je začel že leta 1952 – najprej dramske in operne, nato samostojne baletne predstave, kot plesalec in koreograf pa je sodeloval pri izvedbi večine najpomembnejših klasičnih in modernih baletov. Med desetinami baletnih koreografij, ki jih je podpisal skozi čas, jih je bila približno četrtina po glasbenih delih slovenskih skladateljev (Risto Savin, Slavko Osterc, Marjan Kozina, Lojze Lebič in drugi), poleg oper in operet iz klasičnega in sodobnega repertoarja pa je zrežiral tudi petnajst dramskih iger v francoskem jeziku, skupaj s soprogo Jasno Neubauer. Kot veliki poznavalec operne literature in humanistično orientiran intelektualec je pomembno prispeval tudi k slovenski operni prevodni praksi, saj je prevedel več libretov iz glasbenogledaliških del Mozarta, Johanna Straussa mlajšega, Donizettija, Paškeviča in Rossinija. Neubauerjevo zares obsežno publicistično delo – vključno z avtobiografsko knjigo Obračun – je prav tako že postalo ključen del slovenske kulturne dediščine.
Za svoje delo je prejel več vidnih priznanj in nagrad, tako za svoje koreografije in režije na opernih in baletnih festivalih kakor za svoje širše delovanje. Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge RS, zaradi »zaslug in prizadevanj na različnih področjih umetnosti in kulture, ki so trajno obogatila slovensko kulturno krajino«, pa so mu prav letos (končno!) podelili tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
