Direktor Mini teatra Robert Waltl je povedal, da so za predzadnjo premiero v sezoni izbrali monodramo Sedem sekund večnosti dramatika Petra Turrinija, gre pa za praizvedbo tega dela pri nas (v svežem prevodu Aljoše Vrščaja) in avtorja, ki se poleg Elfriede Jelinek in Petra Hadkeja uvršča med tri najpomembnejše avstrijske dramatike. Tekst jim je predlagal francoski režiser Jean-Claude Berutti, ki je avtorja s soprogo že večkrat prevajal v francoščino, sicer pa je med drugim direktor teatra Comedie v Saint Etiennu, kjer sta se s soustanoviteljem Mini teatra režiserjem Ivico Buljanom z njim tudi spoznala. Že leta 2008 so pripravili prvo koprodukcijo Veliko gradbišče Elfriede Jelinek, ki jo je režiral Buljan, Mini teater pa je po Beruttijevem predlogu uprizoril tekst Bash avtorja Neila LaButeja ter eno od iger dramatičarke Anje Hillin. Kot je še dodal Waltl, da so dolgo iskali tekst, ki bi bil pisan na kožo dramski igralki Poloni Vetrih, s katero že dolgo časa sodelujejo, in so ga v Sedem sekund večnosti tudi našli.
Zgodba o prijateljstvu
K režiji je bil povabljen kar Jean-Claude Berutti, ki pravi, da je to zgodba o prijateljstvu: »Z Buljanom in Waltlom imamo utečeno navado, da si že vrsto let izmenjujemo različne dramske tekste, zelo me zanima, kaj menita o določenih dramah. Zelo dobro poznam tudi avtorja monodrame, in prizadeval sem si, da bi v francosko govorečih deželah pritegnil pozornost s tem tekstom. Mislim pa, da je duh te igre francoskemu svetu tuj. Bolj spominja na duh Dunaja, povezan z dunajskim kabarejem, melanholičnim in grotesknim.«
Igra je sicer dobila naslov po sedemsekundnem kadru iz art filma Ekstaza Gustava Machatyja iz leta 1933, v katerem se je prvič v zgodovini (umetniškega) filma pojavila gola ženska. In to je bila Hedy Lamarr, rojena v judovski družini na Dunaju leta 1914, ki je pozneje v ZDA zaslovela kot najlepša ženska klasičnega Hollywooda. »V Turrinijevem tekstu se lik ne imenuje Hedy Lamarr, temveč Ženska. Morda je to starajoča se igralka Hedy Lamarr, morda pa kaka anonimna igralka, ki si predstavlja, da je ona. Ne gre torej za biografijo igralke, temveč ustvarjeno zgodbo, in če sledimo Turrinijevi logiki, bi lahko štela 120 let. Avtorja je zanimal tip lika blodeče Judinje, osebe, ki se s časom spreminja in nima možnosti, da bi se kje ustalila in v miru umrla. Je pa nekako povezana z željo resnične Hedy Lamarr, da se ne bi postarala,« je še izpostavil režiser.
V zanikanju sebe
Igralka Polona Vetrih vidi Turrinijev tekst večplastno, čeprav je bila njena predstava dunajske Judinje pred začetkom študija tega lika nekoliko drugačna. »Kar nekaj elementov iz njenega življenja je vseeno v tej igri, predvsem ko je prišla v Ameriko in je morala zanikati svoje judovsko poreklo. To izhodišče je služilo tudi moji interpretaciji in razumevanju vloge. Dve sceni sta zelo dotakljivi s pogromom nad Judi, vsaj zame, ki to morda bolj razumem, ker sem morala tudi sama sprejeti to 'drugačnost'. Tekst je odličen, veliko je tudi komičnih in ironičnih elementov, in veliko je hitrih menjav scene in kostumov, kar je igralsko naporno.«
Po njenem gre za žensko, ki je bila izjemna tudi sicer v življenju, »v igri kaže samo neko plat svojega na koncu propadajočega življenja, ko je že izrabljena, kot sicer ženske znamo biti. Ampak bila je vendarle uspešna ženska, tudi izumiteljica, in vse uspešne ženske vemo, kako težko je priti do uspeha in kako hitro lahko pademo, če nismo dovolj močne. Vendarle pa se je ta ženska zapila. Zakaj? To je bilo na neki način treba prenesti na oder.«
Režiser je še dodal, da »Turrini pripoveduje zgodbo, ki ni nujno enaka, kot jo pripoveduje igralka, pri čemer je režiserjeva naloga prav ta, da bdi, da se na odru odvijeta obe zgodbi, četudi stališči obeh zgodb nista enaki. Struktura monodrame zahteva od igralke, da se za kakšno uro potopi v neko zgodbo, v tem času pa ima svobodo, da pluje ali plava, kakor sama hoče. Ta tekst pa je sestavljen iz krajših fragmentov, zato se mora igralka nenehno potapljati in se vsakih nekaj minut spet dvigniti v nov kader, novo zgodbo, nadeti nov kostum, kar je izjemno težka naloga. Polona Vetrih je igralka, ki gre globoko v globino, je velika športnica!« Na odru bosta še harmonikar Janez Dovč, ki je avtor glasbe, in tubist Goran Krmac.
Scenografija in kostumografija sta delo Rudyja Sabounghija (sodeloval je že v Prešernovem gledališču Kranj v predstavi Mama Floriana Zellerja), ki dela z najpomembnejšimi evropskimi režiserji in koreografi. »Ravno pred dvema mesecema sem delal monolog z igralko Isabello Rossellini, kjer je bilo ravno tako veliko kostumskih sprememb, tako da v tem je celo neka sorodnost med predstavama. Turrini je po mojem predvidel celo preveč kostumskih sprememb, zato je bilo treba poiskati ravnovesje med avtorjevimi napotki in tem, da predstava živi svoje življenje, da torej predstava ni neki kostumski šov.« Drugi pomemben vizualni element je filmski kader z golo igralko, ki je postal »leitmotiv« predstave.
