V kleti AGRFT je dramaturg in režiser mlajše generacije Benjamin Zajc od srede do včeraj, vsak dan po osem ur, izvajal trajajoči spominski performans 8372. Obiskovalec je pred vstopom dobil kamnit možnar za drobljenje živil, na listu pa je lahko prebral nekaj stavkov, ki so ponujali zgoščen, a razločen zaris konteksta – skopo podana splošna (»Leta 1995 v srebreniškem pokolu ugasne 8372 življenj.«) in osebna dejstva (»Rojen sem leta 1997. Leta 2011 obiščem podedovano vojaško stanovanje v Srbiji.«) je dopolnjevala preprosta izjava: »Najbolj pogrešam jutranjo kavo z možem.« Na prizorišču je Zajc skupaj z navzočimi za mizo molče trl kavna zrna – in to je bilo, vsaj na površini, tudi vse. Toda ravno premišljena minimalistična zasnova je v stišanem, skoraj meditativnem vzdušju ponudila še precej več – med sugestivnim vonjem po kavi in skoraj obrednim, ponavljajočim se skupinskim opravilom je dogodek pretresljivo nagovoril vprašanja kolektivne odgovornosti in krhkosti narave človeške skupnosti: 8372 gramov kavnih zrn ni bilo strtih zaman.