Skupinske krajine sta konceptualno, kot pohod skozi gozd, ki postane hkrati oder, kulisa in protagonist zgodbe, v okviru Rimini Protocolla zastavila Švicarja Caroline Barneaud in Stefan Kaegi, ki ga mladolevovsko občinstvo že dobro pozna po prejšnjih projektih. Posamezne postaje na osemurnem pohajanju skozi Koseški boršt pa so oblikovali povabljeni umetniki iz različnih držav.
Pihalci v praproti
Za uvodni vstop v témo gozda sta poskrbela Kaegi in Tjaša Črnigoj. Obiskovalci smo polegli pod drevesa in opazujoč krošnje iz te nove in udobne perspektive preko slušalk prisluhnili zanimivemu pogovoru drvarke, vremenarja, psihoanalitičarke in 11-letnice o gozdu, njegovem ohranjanju, simbolni moči, ogroženosti, podnebnih spremembah. Potem je šla pot navzgor, nekje je iz praproti skočil trop pihalcev in nam dal malo ritma, čakalo se je le še palčke.
Drugje vas preko slušalk povabijo k usmerjanju pozornosti, k zvokom, gibanju (je to majceno new age, se vprašaš točno v trenutku, ko se to vpraša tudi glas v slušalkah), preko čelad pa lahko ugledate apokaliptično vizijo potopa krajine. Neka gozdna pot vas pripelje do prosojnega platna s fotografijo gorskega grebena, pred katerim je sedela ženska na vozičku, in takrat se je zares zgodilo nekaj, čemur je težko dati ime: naenkrat je skozi mračno, vlažno ozračje točno nanjo posvetilo sonce. Mnogi niso verjeli, da ni na drevesu skrit reflektor. Potem nas je povabila na čaj in piškote.
Na robu livade si potem ogledamo pravo majhno predstavo za tri like, v kateri nastopijo okoljevarstvenica, ki obupano pojasni, kako so v evropskem parlamentu zavrnili zelo dober predlog zakona za večjo zaščito gozda, bioakustičarka, ki nas popelje v čudežni svet govorice žužkov in ptic, ter veseli kmet, ki se požvižga na evropske ekosubvencije (in ekologijo), ker je prekomplicirano in ker tu, v Kosezah, kjer ima kmetijo sredi stolpnic, jajca svojih nebiokokoši proda brez težav.
Strah pred prihodnostjo
Najšibkejši del tega sicer vse hoje vrednega osemurnega potovanja (vmes boste dobili odličen topel obrok) sledi tik pred koncem: španski kolektiv El Conde de Torefiel nam na ozkem traku ponuja besedilo, v katerem izvemo vse mogoče o propadanju planeta, nato pa nas Zemlja, naj ji je ime Gaja ali kako drugače, nahruli in ozmerja, kot da je, stara, kot je, že tako slabovidna, da ne vidi, da ne sedi v evropskem parlamentu, ne na srečanju Opeca, G20 ali na kakšni drugi konferenci ugrabiteljev planeta, ampak pred skupinico rahlo razmočenih in utrujenih pohodnikov, ki so to in tam zato, ker jim je mar. Ko se poklapani pobiramo od tega grajanja, nas k sebi vsaj nekoliko spravi petglavi pihalski bend s komadom Razen, ki vendarle vsaj malo odpre vrata.
Skupne krajine so prepotovale že veliko držav in doživele veliko inačic, ki nastajajo in situ in se med seboj seveda razlikujejo, tako po »dekorju« – naš gozd je po Kaegijevem mnenju zelo lep – kot po izvedbah in odzivu občinstva. Ne ponujajo odgovorov, ampak odpirajo našo občutljivost za nekaj, kar nam je zares skupno, kar je postalo globalno: strah pred prihodnostjo.
