V SNG Opera in balet Ljubljana so za uvod v novo abonmajsko sezono za prvo premiero povezali dve novi produkciji – opereto Dežela smehljaja avstrijsko-madžarskega skladatelja Franza Lehárja, ki bo v zgodovini ljubljanske operne hiše uprizorjena šele drugič, ter komično opero Miši v operni hiši, ki sta jo soustvarila skladatelj Alojz Ajdič in libretist Vinko Möderndorfer (ta je pod istim naslovom že pred leti napisal gledališko igro in jo za mladinsko gledališče tudi režiral) in bo doživela praizvedbo.
Slovensko izvirno delo
v senci operete
Operni diptih bo v repertoarju še do novembra, v poznejših ponovitvah pa bodo obe produkciji izvajali ločeno. »Za povezavo dveh del sem se odločil iz preprostega razloga – med seboj res nimata nobenih skupnih izhodišč, ampak veliki opereti dunajske secesije postaviti ob bok novo slovensko krstno izvedbo se mi je zdelo zanimivo,« je dejal umetniški direktor opere Marko Hribernik. Na pomislek, ali si slovenska praizvedba vendarle ne bi zaslužila samostojnega večera (opera Miši v operni hiši je z uro in pol trajanja nedvomno celovečerna opera), ne nazadnje je praizvedba slovenske novitete v opernih in dramskih gledališčih vedno veljala za praznik, pa je odgovoril: »Odkar sem v tej hiši, smo na oder postavili že dve slovenski praizvedbi, tako da ni debate o tem, da tega ne bi želeli. V tem primeru pa mislim, da je povezava zelo posrečena.« V hiši pravijo še, da so produkciji združili tudi zaradi stroškov, saj s tem opravijo z dvema premierama na en mah.
Skladatelj Alojz Ajdič je o svoji novi operi povedal: »Opera je nastajala dve leti. Pred tem sem ves čas pisal dokaj zahtevne skladbe na vojno tematiko – opera Brata, Violinski koncert, posvečen mlademu dečku, ki je padel v nesmiselni vojni v BiH, kantata Taborišče Ravensbrück. In sem se že spraševal, ali znam napisati tudi kaj drugačnega. Leta 2017 sva se z Vinkom Möderndorferjem srečala na neki razstavi in spodbudil me je, naj spet napišem opero. Ponudil mi je dva libreta, prvi je bil Miši v operni hiši. Potem ko sem spoznal vsebino, sem začel ponavljati zelo lepe misli in na koncu sem si rekel, to je to. Priznam, hitro mi je šlo. Nisem pa hotel takoj uporabiti vsega napisanega, material sem pustil stati, saj mogoče le nisem vsega zapisal tako, kot sem čutil v mislih in duši. Ampak pozneje sem spoznal, da sem že v prvo napisal tako, kot sem želel. Vesel sem, da sem končno napisal nekaj drugega, zato imam velika pričakovanja v zvezi s tem delom.«
Dirigentski in režiserski izziv
S tveganjem povezovanja dunajskega postoperetnega žanra z začetka 20. stoletja ter sodobnega dela slovenskega skladatelja so se spopadli praktično vsi ustvarjalci opere – denimo isti pevci so zasedeni v obeh produkcijah – in priložnost je dobila plejada mladih pevcev. Kot je povedal umetniški direktor, tudi zato, ker veliko stalno zaposlenih pevcev posega po bolniških staležih. Predvsem pa je bil to izziv za glasbenega vodjo dirigenta Simona Dvoršaka in režiserko Evo Hribernik. Lehárjeva opereta v originalu recimo traja dve uri in pol, a sta jo oklestila na »vse bistveno«, kot zagotavljata.
»Pred mano sta bila dva velika izziva: prvi vsekakor, kako združiti in skrajšati dve celovečerni deli, pri tem pa ohraniti vso glasbeno in dramaturško integriteto. Drugi izziv pa je dejstvo, da prvič dirigiram praizvedbo slovenske opere. S tem dirigent da pečat nekemu delu in upa, da je čim bliže zamislim skladatelja. Hkrati spodbudi druge, da bo delo živelo še naprej,« je povedal Dvoršak. Dejal je še, da gre na prvi pogled za dve glasbeno stilsko zelo različni deli, ki pa se po številnih vajah ne zdita več na dveh tako različnih pragovih. V glasbenem smislu je Lehárjeva opereta napisana po Puccinijevem zgledu in je tipično simfonična, medtem ko so Miši v operni hiši le navidez lahkotne, kajti glasba je v tehniškem oziroma izvajalskem smislu zelo zahtevna.
Režiserka Eva Hribernik pa je dodala: »Ko sem se začela poglabljati v dramaturgijo obeh del, sem se v opereti srečala s kitajskim princem Su Čongom in prepoznala njegovo bolečino zaradi neizpolnjene ljubezni; zaradi prepada med dvema kulturama je moral ljubezen skriti za masko grenkega nasmeška. Tega princa sem začutila kot junaka. Tudi Miško Romeo je junak, ker se rodi znotraj nekega konteksta, to je opera, torej v skupnosti, ki ima velika pričakovanja že od dojenčka. Ima tenorski glas in s tem že začrtano nadaljnjo uspešno usodo opernega pevca. A kaj, ko ga vleče v raziskovanje onkraj postavljenih okvirov.«
Uprizoritev obeh produkcij sledi Aristotelovi ideji o ustvarjanju iluzije na odru. K temu naj bi pripomogle tudi gledališke prvine, kot so scenografija, kostumografija in luč. Denimo scenograf Jaro Ješe je videl svoj izziv ravno v različnih atmosferah posamičnih dejanj.
