Med svojimi ruskimi sodobniki je Čajkovski veljal za »zahodnjaka«, zato mu zagovorniki umetniškega nacionalizma niso bili preveč naklonjeni, medtem ko so ga v Evropi in ZDA dojemali kot skladatelja, ki mu je uspelo v popolnosti izraziti skrivnostno rusko dušo. Napisal je vrsto oper, a sta svetovni uspeh doživeli le operi Evgenij Onjegin kot vrhunec ruske romantične opere ter Pikova dama, obe po literarnih predlogah Aleksandra Sergejeviča Puškina. Libreto sta v timu spisala Stepanovič Šilovski in skladatelj sam.
Velikopotezno zasnovana tragedija je prevzela obliko »liričnih prizorov«, dramaturška napetost pa izhaja iz značajev odrskih likov in ne iz situacij, v katerih se znajdejo. Tak pristop Čajkovskega je sredi druge polovice 19. stoletja pomenil veliko novost. Opera je krst doživela leta 1879 v moskovskem Malem gledališču s študenti konservatorija, šele po vnovičnih postavitvah v gledališču Boljšoj leta 1883 ter v Sankt Peterburgu leta 1885 in 1892 so jo prepoznali za izjemno umetnino. Porušila je tudi ustaljene stereotipe o operni pompoznosti.
Čajkovski, klasika za Ruse
Umetniški direktor ljubljanske Opere Marko Hribernik je izpostavil, da je bila izvajalska praksa te opere še petdeset let precej drugačna in da je mladi rod ruski glasbi posvečenih dirigentov, česar produkt je tudi gost ljubljanske opere, kazahstanski dirigent Alan Buribajev, ki bo tokrat Onjegina dirigiral že četrtič, prinesel drugačen pogled na opero. »Dolge, čustvene fraze, ki so bile nekoč sinonim za njegovo muziko, je zdaj izpodrinil pogled, bolj usmerjen h klasicizmu – govorimo o tempih, artikulaciji, zvenu orkestra. Za Ruse je Čajkovski klasika!«
Maestro Alan Buribajev je dodal, »da je to ena najboljših oper na svetu – zaradi harmonije, glasbe, zgodbe. Že Čajkovski je rekel, da nima veliko scenskih efektov in da je vse zasnovano na nekakšnem psihološkem podstatu, torej na odnosih med interpreti, zato smo te bogate like s pevci in režiserjem z veseljem raziskovali.« Ob poslušanju glasbe se je opiral na istoimensko Puškinovo literarno delo, iz katere je sicer skladatelj vzel le posamične dele. Všeč mu je denimo lik pesnika Lenskega, »ki je ekstatičen, poln čustev, človek, ki se je po študiju v Nemčiji vrnil v domovino pod vplivom Goetheja in drugih nemških pesnikov«. Maestro je še izpostavil, da je pri kreiranju likov izhajal tako iz Puškina kot iz Čajkovskega, »kajti že Čajkovski je spremenil Puškinove like«.
Univerzalna tema ljubezni
Preverjenemu Vinku Möderndorferju so opero v režijo ponudili, ker zna na odru ustvariti »strast, kri in velika čustva«, in tudi režiser se strinja, da je ta »grande« opera v bistvu opera silovitih čustev, se je pa materiala lotil s sodobnimi očmi: »V tej operi nastopajo ljudje, ki iščejo ljubezen, jo zgrešijo, izgubijo, jim je žal za napačne odločitve, in vsak od nas ima vsaj del teh izkušenj – to mi je bilo glavno vodilo. Poskušali smo narediti nekakšno čustveno čipko odnosov. Sam bi se sicer veliko raje preizkusil v klasični, historični uprizoritvi, česar pa se s sredstvi, ki jih država namenja tej nacionalni hiši, žal ne da. Tako da smo bili v neko aktualizacijo odnosov prisiljeni, čeprav je v resnici to tudi prava pot.« Obljubil je sedem različnih scenskih prizorišč, sedem atmosfer, ki jih bodo soustvarili tudi s scenografom Brankom Hojnikom in kostumografom Alan Hranitelj. Ta je bil zaradi finančnih omejitev prisiljen kostume reciklirati iz materialov iz fundusov, je pa zato koreografija Rosane Hribar, lahko nastala sveža, nekonvencionalna.
V naslovni vlogi Tatjane bo na premieri pela prvakinja ljubljanske Opere Martina Zadro. Arijo z vloge Tatjane je že pela pred desetimi leti na koncertu v Zagrebu, tokrat prvič jo bo poustvarila v celoti: »V vlogi sem se našla, všeč mi je, napisana je maestralno, ima fantastične vokalne linije, tudi igralsko je karakter zelo dodelan in kompleksen; in povsem mi je jasno, čemu se na vlogo Tatjane v ruski literaturi gleda kot na pojem ženskega lika.« V vlogi Onjegina se ji bo pridružil mladi baritonist Jaka Mihelač (k. g.), ki je ljubljanski oder že preizkusil na začetku sezone v operi Ariadna na Naksosu, tokratna vloga pa je zanj velik izziv in hkrati velika čast. »Glasbeno izhajam iz orkestrske perspektive, tako da ne gledam prvenstveno Onjegina ali drugih vlog kot neke like; glasba za to vlogo je napisana, in če z največjo kakovostjo, kar jo premorem, spoštujem notni tekst in sem vokalno dobro pripravljen, sem Onjeginu že veliko dal«. Ponovitve opere bodo 26., 27., 29. in 30. maja ter 8., 9. in 10. junija.
