V ulični predstavi Judovsko življenje v Ljubljani, ki si jo bo mogoče ogledati danes in jutri na Križevniški ulici (obakrat ob 20. uri), bodo pod taktirko slovenskemu občinstvu že znanega izraelskega gledališkega režiserja Yonatana Esterkina v osmih slikah prikazali delček predvojnega judovskega življenja v Ljubljani, ki je bilo pomemben del utripa takratne mestne skupnosti, dokler ni holokavst izbrisal njegovih kulturnih, družbenih in intimnih sledi. Uprizoritev, ki je nastala v koprodukciji Judovskega kulturnega centra Ljubljana, Mini teatra in Yiddishpiel teatra iz Tel Aviva, temelji na zgodovinskih dejstvih, arhivih, anekdotah, družinskih skrivnostih in pričevanjih preživelih potomcev judovskih družin, a tudi Slovencev, ki so med drugo svetovno vojno pomagali judovskim someščanom – ali pa jih kot sodelavci okupatorja izdajali in sodelovali pri njihovih aretacijah. V predstavi bomo slišali tudi nekaj o tem, kako je Ljubljana za več tisoč Judov v poznih tridesetih letih prejšnjega stoletja (in nato vse do septembra 1943) postala varno pribežališče na begu pred morijo; v petek bodo tako pred Cukrarno za več kot 150 Judov, večinoma iz Hrvaške, postavili poseben skupinski spotikavec.
Okno v nekdanji svet
V Ljubljani je pred drugo svetovno vojno živelo kar nekaj judovskih družin, čeprav je bila skupnost razmeroma majhna, saj je štela manj kot dvesto ljudi. »To so bili običajni ljudje, ki so tu živeli od nekdaj – tako v Križevniški ulici kot tudi v mnogih drugih ulicah našega mesta. Gojili so svoje običaje, včasih bolj odkrito, včasih bolj zakrito, odvisno od časa, politike in družbenega razpoloženja,« pojasni direktor Judovskega kulturnega centra in vodja Mini teatra Robert Waltl, ki se ukvarja z raziskovanjem holokavsta v Sloveniji s posebnim ozirom na Ljubljano.
Če je bil njegov cilj s projektom Spotikavci vsaj simbolično vrniti ljubljanske Jude nazaj pred njihove nekdanje domove v obliki posebnih tlakovcev z vgraviranimi imeni, je temu kmalu sledil nov umetniški projekt, ki jim je vrnil še obraz. »Ohranilo se je zelo malo fotografij ljubljanskih Judov iz časa pred vojno. Toda spletni interaktivni umetnik Vuk Ćosić je v okviru projekta Undeleted – Rekonstruirani portreti izbrisanih ljubljanskih judovskih someščanov s posebnim računalniškim programom in s hebrejskimi črkami naredil obraze, za katere si prej nismo mogli predstavljati, kako so bili videti. Sedaj imamo že 68 portretov.«
Po imenih in obrazih pa je bilo na vrsti še utelešenje. »Zasnovali smo predstavo, v kateri smo hoteli s pomočjo igralcev znova ustvariti oziroma oživiti trenutek, ki je bil nekoč del slovenske kulturne krajine, vendar je – ne le pri nas, ampak tudi v velikem delu Evrope – zaradi holokavsta izginil. Še vedno pa obstajajo starejši ljudje, ki se spomnijo nekdanje judovske kulture,« se Waltl nato naveže na predstavo Judovsko življenje v Ljubljani, za katero je skupaj z Vinkom Möderndorferjem oblikoval scenarij in besedilo. Potekala bo v slovenščini, hebrejščini in jidišu s simultanim prevajanjem, saj igra pomembno vlogo pri obuditvi preteklosti tudi jezik. Yiddishpiel teater, ki sodeluje pri uprizoritvi, je sicer edino gledališče v Izraelu, v katerem igrajo predstave v jidišu, izumirajočem jeziku vzhodnoevropskih Judov, ki je bil tudi jezik ljubljanskih judov.
Glasba kot barva časa
Predstavo bo povezovala judovska glasba, ki jo bodo v živo izvajali glasbeniki Kletzmer banda. »Nazaj smo želeli pripeljati pesmi, glasbo predvojnega časa, ki judovskemu življenju morda daje še največjo barvo. Sicer pa so nekatere stvari v zgodbi resnične, vmes pa je tudi kaj izmišljenega, saj je to vseeno gledališka predstava in ne zgolj rekonstrukcija. Gledalci bodo lahko spoznali nekaj judovskih običajev, videli bodo judovsko poroko in praznovanje šabata, malo se bomo naslonili še na slovenski antisemitizem in na dogajanje med drugo svetovno vojno. Naši Judje so bili namreč takrat praktično izbrisani, do leta 1944 so jih vse odpeljali v taborišča; le redki med njimi so preživeli.« Vmes bodo predstavili še resnične življenjske zgodbe Judov, ki so sodelovali z Osvobodilno fronto in bili kasneje kot partizani tudi izdani.
Holokavst je zlo, ki se ne sme nikdar ponoviti; težko doumljive posledice koncentracijskih taborišč se ne končajo z njihovim zaprtjem, tukaj se zgodovinska lekcija šele začenja, meni Waltl. In ta se v zadnjih letih, v svetu postresnic, začenja vedno znova. »Nenehno zavedanje, opominjanje in opozarjanje o zgodovinskih dejstvih je pomembno, da bi tako opozorili, kaj se danes dogaja okoli nas,« opozarja na porast zaskrbljujočih pojavov, kot so neonacistična gibanja, potvarjanje zgodovine in sovražni govor. Vsemu temu bo predstava, v kateri nastopajo Hanna Hill, Nathan Hecht, Omer Rozenblum, Nika Korenjak, Barbara Vidovič, Timotej Novaković in Tadej Pišek, nastavila ogledalo.
