V MGL-ju tudi sicer napovedujejo, da si bodo lahko gledalci v svežem repertoarju nove sezone obetali več klasičnih del, kot so jih sicer vajeni. Pesniškega teatra je bilo do zdaj razmeroma malo, direktorica in umetniška vodja MGL-ja Barbara Hieng Samobor razloge za to ubesedi v preprosti, a v svoji resničnosti neizprosni misli: »Metafora izginja iz sveta. To je eden od problemov, zato moramo gledališke gledalce pripeljati nazaj, jih naučiti branja metafore.« Stran od konkretnosti in še huje - banalnosti, diagnoze našega sveta. »Žabe so eden največjih draguljev slovenske literature, ne samo dramatike. Ta čudežni, skrivnostni trpin Gregor Strniša se umešča med velike Slovence, tako kot Plečnik. Znova in znova ga lahko prepoznavamo, razkopavamo, skušamo stisniti k sebi, pri čemer vedno ugotovimo kaj novega. Poleg že omenjenega Plečnika je bil Strniša naš največji sholastik. Njegova osnovna misel o temeljni človekovi razklanosti se do bizarnosti lepo prilega v današnji čas,« je razložila. Kot otrok je pesnika poznala, in se ga takrat, skozi otroške oči, na smrt bala. Tega intelektualca, ki se je neomajno boril za svoj kredo, za svojo resnico, opiše kot slovesno oblečenega, vedno v temnem, kot bi bil nek cerkveni dostojanstvenik. »Kot se ga spominjam, imam občutek, da bi mu bila naša predstava všeč. Predvsem bi mu bil všeč likovni podpis, slikarstvo režiserja in scenografa Jana Krmelja.«

Ravno Jan Krmelj je bil med tistimi, ki so več let predlagali, da bi mojstrovino, temelječo na srednjeveški moraliteti, postavili na odrske deske MGL-ja. V zgodbi, ki jo je Strniša podnaslovil Prilika o ubogem in bogatem Lazarju, se glavni junak, podobno kot Goethejev Faust, pogaja s hudičem, v drami točajem, in mu prodaja svojo dušo. Lazar bi bil rad bogat, kar ima seveda svojo ceno. »Raziskovali smo ta specifičen žanr, se poigravali z močjo jezika, domišljije, surealizma. Veliko smo govorili o želji, kot o nečem drugem napram tega, kar smo. Kako nam nikoli ni dovolj. Žabe predvsem odpirajo vprašanja in soočajo,« meni režiser, ki si je v glavnih vlogah zamislil Lotosa Vincenca Šparovca, Mirjam Korbar in Matevža Slugo.

Na meji dveh svetov

Mladi asistent dramaturginje Petre Pogorevc, Tilen Oblak, se je med poletjem dobil s Svetlano Makarovič, ki je bila nekaj časa Strniševa življenjska in pesniška sopotnica. »Med pogovorom sva prišla do ugotovitve, kje ima drama moralni vrh. In to je v trenutku, ko Lazar točaju na ponudbo odgovori, da če mu bo izbrisal spomin, potem to ne bo več on. Svetlana tudi pravi, da si to, česar se spominjaš, in da se je samo spominjati treba, če želiš videti svoj napredek,« je povedal o njunem srečanju.

Lotos Vincenc Šparovec, ki igra vlogo točaja, pa poudari, da so Žabe poleg Grumove Goge steber slovenskega komornega poetičnega pisanja. Spominja se Strniševe misli, ki pravi, kakšna sreča, če se dva srečata na meji dveh svetov. »In res sta se na Mali sceni srečala dva svetova, dve različni generaciji, ki sta sodelovali. V tem je rešitev. Ker čas je skrajno banalen, blazno pritlehen, kičast, instanten, in mislim, da je to sodelovanje prava pot. Samo preko metafore ter umetniškega jezika lahko ustvarjamo bližine in sledimo nečemu večjemu.« Ob tej priložnosti se je spomnil na nedavno preminulo gledališko ikono. »V imenu avtorskega dela ekipe Žab posvečam predstavo temu velikanu, ki je svojo kariero tudi začel na odru Mestnega gledališča ljubljanskega, Radku Poliču – Racu.«