Mozartova opera Così fan tutte v znameniti operni triologiji, nastali po libretističnih predlogah Lorenza Da Ponteja, predstavlja za izvajalce gotovo največji umetniški izziv. Najprej je delo v dramaturškem pogledu vpeto v tipično komedijo preoblačenja, ki ji je danes težko povsem verjeti, nato pa se v drugem delu spremeni v veliko bolj nostalgično premišljevanje o trajnosti ljubezenskih zvez. Poenostavljeno rečeno mora režija uravnotežati razigrano prešernost z žalostno streznitvijo, pri čemer pa mora odpirati vrata sublimnosti glasbe, ki se zdi tokrat bolj ponotranjena kot prilagojena dramatičnemu teku in zahteva izredno izčiščene pevske glasove.
Režiser tokratne postavitve, nastale v koprodukciji s Hrvaškim narodnim gledališčem iz Zagreba, Alessio Pizzech ni iskal kakšne posebej izstopajoče konceptualno-vsebinske rešitve – še najbolj jo je bilo opaziti na ravni izpostavitve Don Alfonsa kot nekakšnega režiserja, inscenatorja celotnega dogajanja (njegova konstantna plačevanja scenskih delavcev, »dirigiranje« posameznih premikov), s čimer je predstava zdrsnila vsaj nekoliko bolj v območje imaginarnega in tako omilila nekatere tone, ki bi danes lahko zveneli izrazito mizoginistično, toda v veliki večji meri je režiserjeva pozornost veljala dinamiziranju mizanscene, iskanju humornih vložkov v prvem dejanju in poizkusom liričnih prediranj v drugem dejanju. Glede na živopisnost in kratkočasnost dogajalnega teka še posebej prvega dejanja, je mogoče zapisati, da mu je takšna zasnova uspela, nekaj uspešnih poudarkov (npr. »balkonska« scena Fiordiligi in Ferranda) je bilo zaznati tudi v drugem dejanju, še najbolj pa je nekako »obvisel« konec, kar je sicer tudi na splošno najtežji dramaturški oreh opere – kako poročiti nekoga, ki te je pravkar prevaral. Režiserju je gotovo šla na roko scenografija Andree Stanisci, ki je ekonomsko preudarno odpirala različne prostore in se ujela z idejo inscenacije v inscenaciji, z nekaj barvnimi premiki pa tudi z dramaturškim kontrastom med prvim in drugim dejanjem.
Osrednja režiserjeva kvaliteta pa je bila v tem, da je igralsko izrazito razigral pevske soliste. Do takšne mere, da so močno presegali svoje siceršnje igralske omejitve ali – kar je morda še pomembneje –, da smo lahko deloma odmislili tudi nekatere vokalne primanjkljaje. Tako je bil izrazito živa odrska figura – takšnega ga skorajda ne pomnim – Saša Čano, tudi sicer glavni poganjalec celotnega dogajanja, zaradi česar je bilo lažje deloma odpustiti pevske omejitve (zamegljene nižine in težavne višine), podobno pa velja tudi za njegovo »pomočnico« Štefico Grasselli, ki se je znašla v vseh svojih preoblekah, bila zanesljiva tudi vokalno, še najslabše pa jo je odnesla njena arija, v katero so se prikradle tudi ritmične napake, ki jih je bilo tudi sicer skoraj nekoliko preveč v celotni predstavi. Elena Dobravec je zapustila soliden vtis s prvo arijo, nato pa smo vendarle preveč poslušali grlene odtenke njenega glasu, kar se barvno in izrazno gotovo ne prilega klasicistični jasnini. Jaka Mihelač se je ponovno dokazal z brezhibno vokalno kulturo in prepričljivo igro, a vendarle morda tudi z določeno glasovno in izrazno zadržanostjo. Tudi Bryan López González je bil izstopajoča, razigrana odrska figura, njegovim emocijam je bilo mogoče verjeti, v njegovem glasu obstajajo trenutki izjemne vokalne lepote, a po drugi strani tudi nekaj slabše tonske kontrole, zaradi katere pogosto ostaja dinamično enodomen. Tako se je glas gostujoče Darije Auguštan še najbolj prilegal ideji mozartovske prosojnosti, tudi barvne urejenosti, čeravno nikjer ni izstopal s svojo projekcijo.
Za pultom opernega orkestra je stal sicer stari znanec Slovenske filharmonije Philip von Steinaecker, ki je odprl duri tudi nekaj sodobnejšim premislekom o izvajanju klasicistične glasbe, kar je delovalo poživljajoče. Igra orkestra je bila tako živa, plastična, slogovno urejena, v uverturi izrazito hitra, nato včasih spet skoraj »romantično« umaknjena, kar kaže na to, da dirigent ni iskal enotne interpretacije, temveč je svojo zasnovo prilagajal operno-pevski realnosti. Morda je s tem izginilo nekaj idejne premočrtnosti, a orkestrski dosežek je bil vseeno zavidljiv in je pokazal pot, na katero bi naši ansambli v izvajanju klasicistične glasbe morali stopiti že davno.
Tako je premiera opere, ki je dramaturško zahtevna, ki večinoma zahteva pevce, ki jih v domačem ansamblu niti ni, in sili orkester v drugačen tip zbranosti, kot jo je navajen, ponudila vendarle presenetljivo dober rezultat, celo določen komedijantski užitek in nekaj Mozartovskega duha, ki se je v preteklih letih vse preveč na široko ognil naše operne hiše – tudi kadar ga je izvajala.
