Letošnji abonma Veličastni, namenjen mednarodni gledališki in sodobnoplesni produkciji, bo jutri ob 19.30 v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma za to sezono sklenila plesna predstava znanega belgijskega koreografa Jana Martensa vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi (any attempt will end in crushed bodies and shattered bones). Uprizoritev z rahlo nenavadnim naslovom, ki povzema svarilo kitajskega predsednika Ši Džinpinga, kot ga je izrekel demonstrantom za neodvisnost na ulicah Hongkonga, je bila premierno izvedena leta 2021 ter vse od takrat uspešno gostuje po svetu – obisku Ljubljane bodo tako že prihodnji teden sledile tri ponovitve v Parizu. »Je pa zanimivo, kako so bile besede Ši Džinpinga na različnih spletnih straneh prevedene različno,« ob naslovu dodaja Martens. »V našem času jezik ni več orodje, s katerim poročamo o dejstvih, temveč ideološko orožje.«

Predstava vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi se podobno kot druga Martensova dela napaja v njegovem prepričanju, da se vsako telo sporazumeva oziroma ima »nekaj povedati«, pri čemer lahko to sporazumevanje zavzema zelo raznovrstne oblike, bolj kot ustvarjanju posebnega prepoznavnega gibalnega jezika pa se koreografija posveča preoblikovanju uveljavljenih plesnih idiomov ter njihovi rabi v novih kontekstih, vključno z vsakokratnim premislekom razmerja med občinstvom in izvajalcem. Temeljni navdih uprizoritve je bil sicer globalni val protestov, ki so pred leti zajeli ves svet, od demonstracij gibanja Black Lives Matter in protestov mladih podnebnih aktivistov do gibanja rumenih jopičev v Franciji ali ženskih demonstracij v ZDA ter Čilu – vendar pa se Mertens bolj kot njihovim vsakokratnim vsebinskim ciljem osredotoča na vprašanje moči, kot jo je mogoče najti v odstopanju od množice in ustaljenih norm oziroma skozi iskanje lastnega, pristnega izraza.

Kar sedemnajst plesalcev

To usmeritev odraža že netipična zasedba te obsežne predstave: izvaja jo namreč 17-članski baletni ansambel sila raznolikih plesalcev. Skupina tako obsega več generacij (najmlajši plesalec je denimo star 15, najstarejši pa 68 let), med nastopajočimi obstajajo tudi znatne razlike v izkušnjah in tehnični izobrazbi, hkrati pa sleherni med njimi išče svoj glas znotraj plesa in onkraj njega ter razvija svoj izraz, ne da bi ob tem poskušal zasenčiti preostale. Horizontalna vaja v medsebojnem omogočanju potrebnega prostora in deljenju odrske pozornosti odmisli vse družbene dogme za prepoznavanje in sprejemanje različnih identitet in vzpostavlja oder kot lasten »ideološki laboratorij«, v katerem vsak poskuša biti to, kar je – tako v življenju kakor v umetnosti. Gib podpira glasbena kulisa protestnih pesmi različnih obdobij, od Henryka Goreckega do Maxa Roacha, Abbey Lincoln in Kae Tempest.

Leta 1984 rojeni Martens je sicer obiskoval plesno akademijo Fontys Dance Academy v Tilburgu in leta 2006 tudi diplomiral iz plesa na kraljevem konservatoriju Artesis v Antwerpnu, od leta 2010 pa se posveča predvsem koreografskemu delu, v katerem umetniško raziskuje medosebna ter družbena razmerja. Leta 2014 je ustanovil plesno organizacijo GRIP, mednarodni kolektiv, ki ga danes skupaj s še tremi koreografi tudi umetniško vodi; uprizoritev vsak poskus se bo končal z zdrobljenimi telesi in zlomljenimi kostmi je sicer njegova največja koreografija in prva, ki jo je oblikoval za veliki oder.