Maksim Gorki je v besedilu popisal čas, ko je ruska noblesa živela v svetu, katerega realnost je bila povsem izkrivljena in drugačna od sveta običajnih ljudi. Kar se izvrstno kaže v besedilu, saj se zdi, da je vsak lik zaslepljen le s svojimi problemi, med seboj pa se nikoli zares ne opazijo. In če za otroke velja, da na svet gledajo naivno ter neomadeževano, v Otrocih sonca ni nedolžnih oseb. Prav vsakdo je zaznamovan, če ne drugače s slojem, ki mu pripada. In ob tem je strašljivo dejstvo, da se v nekaj več kot sto letih ni pravzaprav nič spremenilo. Malomeščanski ikarji še vedno letajo tako visoko in so tako zaslepljeni od svetlobe sonca, da ne opazijo, kaj se dogaja pod njimi. Sodobni ikarji živijo v umetno ustvarjenem blagostanju, kjer jih z neba ne zbije ne inflacija, ne podražitev dobrin, niti vse več vojn, na račun katerih verjetno celo dobro služijo.
Prav zaradi slednje vzporednice si je režiser Paolo Magelli verjetno izbral postavitev besedila v sodobni čas. Kostumograf Leo Kulaš je igralce odel v skoraj današnja oblačila, v njih pa ohranil razredno raznolikost, tako da je gledalcu v hipu jasno, kdo je gospoda, kdo služinčad in kdo navaden obrtnik. Scenografa Marko in Lin Martin Japelj sta igro postavila v pravokotni prostor, obdan z aluminijastimi srebrnimi stenami in tremi vrati na vsaki strani, ki vodijo v prostrane sobane meščanske palače, v ozadju pa namesto vrat visita avantgardistični sliki. S tem sta ustvarila brezčasen prostor, ki besedilo umešča v leto 1905 ali 2024 ali morda daljno prihodnost. Vendar pa se ta režijska vizija, ki zgodbo postavlja v nedoločen čas, s scenografijo in kostumografijo tudi konča.
Besedilo, ki ga je priredila Željka Udovičić Pleština, se ne more odločiti, ali želi ostati arhaično in zvesto originalu ali naj bo sodobno in primerno času. Režiser in dramaturginja sta se, žal, odločila, da je za moderniziranje besedila dovolj, če igralec mestoma uporabi žargon, vsake toliko časa pa doda sočno kletvico.
Samooklicanega znanstvenika Pavla Fjodoroviča Protasova upodobi Branko Šturbej, ki svojo komično vrlino izkoristi v prid lika. Z visokim glasom, neštetimi tiki in namerno odrezanimi povedmi pred nami pričara nekoliko norega gospodarja, vsekakor pa narcistično osebo, ki ji ni mar za nič in nikogar. Impresivna in nekoliko drugačna kot ponavadi je Polona Juh, ki prepričljivo upodobi meščansko »prostakinjo« Melanijo, žensko, ki je brezpogojno zaljubljena v Protasovega. Nekoliko moteča odločitev je, da znotraj upodobljenega lika v večjem delu predstave pretirano vpije. S tem daje vtis, da je celo bolj nora kot Protasova sestra Liza, ki jo upodobi Maša Derganc. Slednja je skozi celotno igro monotona in enoznačna, da se spopada z boleznijo, depresijo in norostjo, gledalci izvemo iz dialoga drugih likov, z njo pa nikakor ne moremo sočustvovati. Slikarja Vagina upodobi Nejc Cijan Garlati, Protasovo ženo Jeleno Barbara Cerar, Janez Škof upodobi Borisa Nikolajeviča Čepurnoja, poslovneža Nazarja Boris Mihalj, njegovega sina in ključavničarja Jegorja Timon Šturbej, varuško Silva Čušin, služkinjo Eva Jesenovec, zdravnika pa Matija Rozman.
Gledalci smo se tokrat prvič odpravili v nove prostore Drame, bili smo polni (morda prevelikega) pričakovanja pred uprizoritvijo znamenitega besedila velikega dramatika, pod katerega režijo se podpisuje slavni tuji režiser Paolo Magelli. Vendar smo po dveh urah ugotovili, da je bilo tako okoli novega prostora (slaba akustika, vidljivost in neudobna sedišča) kot tudi predstave ustvarjenega mnogo hrupa za nič.
