Novo sezono, poimenovano Zgodba hoče biti luč, v Mestnem gledališču ljubljanskem začenjajo že v začetku septembra, torej nekoliko bolj zgodaj kot po navadi – predvsem v želji, da bi na program še pred morebitnimi »koronskimi« zapleti uvrstili čim več novih uprizoritev. »V prihajajoči sezoni se bomo osredotočali zlasti na intimne človeške usode, kar pa ne pomeni, da bodo predstave bolj komornega tipa ali da v njih ne bo tudi širše družbene razsežnosti,« pojasnjuje direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor. »A zavedamo se, da v sodobnem svetu človečnost izginja in jo bomo morali nekako iznajti na novo.«

Med pohlepom in čustvi

Omenjenim poudarkom sledi tudi uvodna premiera sezone – to bo izvirni muzikal Boljši svet, ki ga je soustvarilo več domačih avtoric in avtorjev, v režiji Gregorja Grudna pa ga bodo krstno uprizorili nocoj. »S tem nadaljujemo tradicijo muzikalov, ki so pri občinstvu zelo priljubljeni, prizadevamo pa si tudi, da bi bile te glasbene predstave avtorske, torej v celoti plod slovenskih ustvarjalcev.« Vedno pogosteje se dogaja tudi, da predstave ne nastajajo zgolj po naročilu, temveč v tesnem sodelovanju med pisci, dramaturgi in režiserji, kar velja tudi za Boljši svet, v katerem so želeli spregovoriti o eni najbolj perečih tem sodobnega časa, uničevanju našega planeta: zgodbo je zasnovala dramaturginja Ira Ratej, ki je skupaj z dramatičarko Izo Strehar napisala še dialoge, besedila songov je prispevala Ana Duša, sicer tudi letošnja rezidenčna avtorica, glasbo je zložil Luka Jamnik, vsi ti pa so se skozi leto dni priprav vseskozi usklajevali z režiserjem in drugimi sodelujočimi. Novi muzikal je v tem smislu izrazito kolektiven dosežek.

Kot pravi Ira Ratej, se je pri osnovnem zapletu navdihovala pri muzikalu Dragi svet (Dear World) s konca 60. let prejšnjega stoletja, sicer predelavi medvojne poetične satire Norica iz Chaillota Jeana Giraudouxa, v kateri se pokvarjena korporacija trudi uničiti pariško kavarno, pod katero naj bi bil naftni vrelec. »Zgodbo smo nekoliko obrnili, dogajanje pa postavili v uničen postapokaliptični svet v nedoločeni prihodnosti, ki mu vlada ena sama korporacija; njegovi prebivalci so izpraznjeni vseh čustev, v svojih nadzorovanih življenjih pa se predajajo zgolj hipnim užitkom. Zunaj tega hladnega, tehnicističnega okolja pa obstaja tudi podzemna votlina z edinim preostalim virom pitne vode, kjer prebiva peščica odpadnikov, ki v skromnih razmerah sledijo nekdanjemu načinu življenja,« opisuje Ratejeva. Dodaja še, da je v delo vključena vrsta referenc iz zgodovine filozofije, nanj pa je izrazito vplivala tudi znanstvena fantastika, tako da gre za nekakšen znanstvenofantastični muzikal.

Iskanje pravega ravnotežja

Ločnico med obema skrajnima poloma, brezčutnim tehnološkim svetom in pa »spodnjim svetom«, v katerem še obstaja neke vrste duhovnost, pa čeprav brez trdnih temeljev, nabrana iz ostankov nekdanjih religij in umetnosti, z oblikovanjem atmosfere najbolj neposredno vzpostavlja glasba, je pristavila avtorica songov Ana Duša, ki je izrazito »dialoško« naravo procesa označila za razmeroma naporno, zlasti zaradi nenehnih usklajevanj, a ravno zaradi tega tudi lepo in plodovito, saj so se ji skozi to odpirale »poti, na katere sama ne bi zašla«.

Muzikal je dokaj težaven žanr, pa meni režiser Gregor Gruden. »Zelo težko je namreč doseči, da so igra, glasba ter ples med seboj usklajeni – da se torej dopolnjujejo in da kaj od tega ne prevlada nad drugim.« Enako pomembno se mu zdi, da sta petje in ples smiselno umeščena v zgodbo. »Song ne sme biti le nekakšen komentar, temveč del dogajanja – zgodba se mora tudi med glasbenimi točkami razvijati, petje jo mora poganjati naprej.« Tudi scenografka Urša Vidic ni imela lahke naloge, saj je morala najti način, kako z omejenimi tehničnimi sredstvi vzpostaviti tako tehnološko napredni svet prihodnosti (ki si ga nehote predstavljamo skozi izrazito močne podobe iz znanstvenofantastičnih filmov) kakor tudi preprosto okolje podzemne votline; odločila se je za »minimalistično zasnovo«, ki pušča dovolj prostora nastopajočim, razlika med obema svetovoma pa bo med drugim poudarjena tudi s pomočjo luči. Kostumografka Bjanka Adžić Ursulov pristavlja, da je pri oblikovanju kostumov zelo uživala, saj je lahko v spodnjem svetu, ki ga je razumela kot nekakšno »smetišče časa«, kombinirala široko paleto slogov in materialov, medtem ko je futurističnemu zgornjemu svetu namenila enotno umetno belo barvo plastičnega videza, »izprano vsakršne energije in topline«. Koreografka predstave je bila Anja Möderndorfer, aranžmaje je pripravil Sašo Vollmaier, zvok je oblikoval Sašo Dragaš, svetlobo pa Boštjan Kos. Na odru bodo med drugimi nastopili Gaber K. Trseglav, Karin Komljanec, Matic Lukšič, Filip Samobor, Nataša Tič Ralijan in Gašper Jarni, v živo pa jih bo spremljala tudi glasbena zasedba.