Interdisciplinarna umetnica Neja Tomšič, katere ustvarjanje se razpira od vizualne umetnosti do poezije, glasbe in performansa, je včeraj na mednarodnem festivalu Bazaar v Pragi izvedla svoj performans Opijske ladje, ki ga bo na tej mednarodni prireditvi do nedelje ponovila še trikrat. S tem se je za omenjeni projekt začela daljša evropska turneja, saj bo avtorica z njim gostovala tudi maja v Bernu, nato pa še v Italiji in Bolgariji.

Zgodbe ob pitju čaja

Opijske ladje so nekakšen vizualni esej, v katerem Neja Tomšič združi pripovedovanje in poslikano keramiko: osrednji del projekta je namreč pet ročno poslikanih čajnih setov za tradicionalni kitajski čajni obred, ki prikazujejo zgodovino trgovine z opijem in čajem v drugi polovici 18. in 19. stoletja na Kitajskem. Med pitjem čaja avtorica pripoveduje pozabljene zgodbe iz preteklosti, v »pripovedih opijskih ladij« pa se ne skrivajo le zgodbe o konfliktih, kolonizaciji in razvoju kapitalizma, temveč ponujajo tudi premislek o globokih posledicah trgovine s čajem in opijem za sodobni čas.

»Opijske ladje govorijo o epidemiji odvisnosti od opija, ki jo je zaradi svojih trgovskih in političnih interesov ustvarila Velika Britanija, a tudi o nastanku potrošniškega življenjskega sloga,« pojasnjuje Neja Tomšič. »Za potrošništvo je danes že jasno, da je oblika dela, enako pa po mojem mnenju velja tudi za odvisnost – da je pravzaprav uničujoča oblika dela. Opij je na Kitajskem ustvaril neki nov življenjski slog, ki pa je bil za ekonomijo ključen, in isti proces lahko tudi danes opazujemo v vrsti ameriških mest, zaznamovanih s krizo odvisnosti od mamil. Predstava tako obravnava trk velesil skozi perspektivo kopičenja kapitala, ki so ga omogočale luksuzne dobrine; zaradi tega pa je prihajalo tudi do vojn in epidemij, zapirale so se meje ... Skratka, tematika je na žalost zelo aktualna.«

Preizkušanje različnih oblik

Predstava bo sicer na turneji zavzemala različne oblike. »Opijske ladje so v osnovi zasnovane kot intimen čajni obred za majhno skupino ljudi, kar obiskovalcem omogoča, da skupaj občutijo pitje čaja, dotik keramike, vonj, zvoke, pogovor ... Med zgodovino in preprostim pitjem čaja v sedanjosti se tako stke tudi telesna vez,« dodaja avtorica. »Še vedno mislim, da je Opijske ladje najbolje izkusiti na tak način, vendar pa gostovanja na festivalih zahtevajo določene prilagoditve. Te me ne motijo, saj me zanima, kako lahko predstava deluje v različnih formatih.« V Pragi tako v teh dneh preizkuša različico z videoprenosom v dvorano, kar omogoča ogled večjemu številu ljudi, ne samo tistim, ki sedijo z njo za mizo. »Za gostovanja v Italiji se trenutno dogovarjamo, da bi prevod besedila namesto mene v italijanščini pripovedovala igralka. Razmišljamo tudi o prenosu predstave v format za gluhoneme in slepe, za katere bi risbe na keramiki prenesli v reliefe; zamisel mi je zelo všeč, saj ohranja neposredni stik med občinstvom in delom.«

Opijske ladje so sicer ena najbolj uspešnih slovenskih neinstitucionalnih produkcij zadnjih let – od premiere leta 2017 so namreč doma in v tujini doživele že 70 ponovitev, večkrat tudi na izrazito uglednih prizoriščih, kot je na primer galerija Tate Modern v Londonu. Projekt, ki je nastal v produkciji zavoda MoTA, zadnja leta pa ga avtorica izvaja v koprodukciji z Gledališčem Glej, se je leta 2018 razvil še v umetniško knjigo z istim naslovom; ta je izšla pri založbi Rostfrei in je prejela nagrado za najboljšo knjigo umetnika v letih 2017–2018 ter nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najlepše oblikovano knjigo v kategoriji knjige objekta. x