Mestno gledališče ljubljansko začenja sezono z dvema premierama v dveh zaporednih večerih, obe predstavi pa vsaka na svoj način premišljujeta (tudi) družbene razmere sodobnosti: nocoj ob 20. uri bo na velikem odru premiera dobro znane drame Ödöna von Horvátha Kazimir in Karolina (1932), ki bo na novo zaživela v avtorski priredbi režiserke Nine Rajić Kranjac in dramaturga Tiborja Hrsa Pandurja, na Mali sceni pa bo jutri ob isti uri na vrsti prva slovenska uprizoritev drame norveškega pisatelja ter dramatika Arneja Lygreja Čas za veselje (2021), ki jo je zrežirala Anja Suša. Nocojšnji premieri bo sledila še podelitev Dnevnikove nagrade za izstopajoč umetniški prispevek na odru MGL v pretekli sezoni.
Že uvodna predstava utegne biti eden vrhuncev sezone, napoveduje direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor – z režiserko Nino Rajić Kranjac sta se namreč strinjali, da je drama Kazimir in Karolina, ki jo je le leto dni pred Hitlerjevim prihodom na oblast napisal na Reki rojeni avstrijsko-madžarski pisatelj in dramatik Ödön von Horváth (1901–1938), »tako nujna, da jo je preprosto treba uprizoriti«. Kot večina avtorjevih del tudi ta igra vsebuje izkušnjo prve svetovne vojne ter podobe obubožanih nižjih slojev, toda v njej je prisotna tudi srhljiva slutnja prihajajočega vzpona nacizma, pojasnjuje direktorica. »Pravzaprav gre za nekakšno družbeno fresko 20. stoletja, ki pa je v osnovi tudi globoko intimna.«
Razširjeni pogled
Dogajanje v drami Kazimir in Karolina je umeščeno v en dan (in pripadajočo noč) na Oktoberfestu, sloviti veselici v bavarski prestolnici, kjer se premešajo vsi družbeni razredi, njeno osnovno gonilo pa je na videz banalen razhod med brezposelnim šoferjem Kazimirjem in uradnico Karolino. »To je obdobje razpada, ekonomske krize, visoke inflacije in naraščajoče bede,« razmere v ozadju zgodbe opisuje dramaturg predstave Tibor Hrs Pandur, ki je tudi prevedel dodatna besedila. Kakor je dodal, je bil von Horváth v tem času zaradi svojih antifašističnih prepričanj že deležen ne le kritik s strani nacionalsocialistov, temveč tudi prepovedi objave svojih del. »Kljub cenzuri in izgnanstvu pa se je po letu 1933 izogibal javni kritiki Hitlerjeve oblasti, nemara zato, ker je pričakoval, da bo ta samo kratkotrajna – tako je iz svojih del sčasoma črtal nekatere bolj politične izjave, kar je sicer pozneje obžaloval.«
Določena stopnja samocenzure se po njegovih besedah kaže tudi v nastanku Kazimirja in Karoline, kar je bil glavni razlog, da sta se z režiserko odločila za temeljito priredbo, ki se precej razlikuje od zadnje različice Horváthovega besedila (obstaja jih sicer vsaj pet). Aktualna predloga tako ohranja avtorjev dramaturški lok ter skoraj vse dialoge, situacije in like, a je obenem razširjena in predelana s pomočjo zavrženih zapletov, replik ter likov, ki jih v končni različici ni več. »Opazujemo eno noč na Oktoberfestu leta 1932, kjer se v huronski opitosti vsakomur vsaj za trenutek zazdi, da vidi, kam vse skupaj vodi, toda iz želje po osebnem miru raje zamahne z roko in pozabi na to, kar se dogaja v družbi,« pristavlja Nina Rajić Kranjac, ki je tudi avtorica glasbenega izbora. »Ta dan zabave je pač pomembnejši od tega, kaj bo jutri – gre za von Horváthovo svojevrstno analizo malomeščanstva, ki je zmožno zgolj pivskega pritoževanja.« Kot še dodaja režiserka, so se predstave lotili kot nekakšne učne igre, s citati in potujitvami, v njej pa nastopa obsežna igralska zasedba – med nastopajočimi so Primož Pirnat, Jana Zupančič, Matej Puc, Jernej Gašperin, Uroš Smolej, Lotos Vincenc Šparovec in Bernarda Oman. Scenografijo je zasnovala Urša Vidic, kostume Marina Sremac, svetlobo pa je oblikoval Andrej Koležnik.
Svet stranskih likov
Tudi zasedba predstave Čas za veselje je precej obsežna, sploh za Malo sceno, kot pojasnjuje Barbara Hieng Samobor, pa so jo na komorni oder umestili zlasti zavoljo njenega »intimističnega« značaja. To igro Arneja Lygreja, enega najuspešnejših sodobnih norveških pisateljev in dramatikov, je sicer za postavitev priporočila režiserka Anja Suša; gre za morda najbolj »komunikativno« besedilo tega avtorja, ki je po Evropi trenutno precej uprizarjano, napisano pa je v nenavadnem slogu, ki korenini v notranjem monologu, dodaja direktorica. »Gre za dramo o odnosih, a ne le ljubezenskih ali partnerskih, ampak tudi do tistih, ki jih mogoče sploh ne poznamo, o tem, kdo ali kaj smo drug drugemu – hkrati pa je to tudi igra o ujetosti v konvencije.«
Kot ugotavlja dramaturginja Petra Pogorevc, igro zaznamuje značilna avtorjeva pisava, ki uporablja vsakdanji jezik, da ga povzdigne v pesniško govorico. Gre za fragmentirano in eliptično besedilo, v katerem je veliko ponovitev, podvojitev ter komentarjev. »Na videz deluje preprosto, toda v resnici je izrazito večplastno, njegova zgradba pa nas je odnašala stran od psihološkega realizma,« dodaja. »To je tekst, ki nas zlahka prevara – ko ga prebereš prvič, se zdi kot nekam čudaška igra o odnosih, toda za videzom družinske drame se razpira groteskna narava sodobne izpraznjene zahodne družbe, ki ga dela za izrazito političnega,« pa pristavlja Anja Suša. »Govori namreč o nepomembnih ljudeh, ki ne izstopajo iz okvirov, ki jih je zanje predvidelo okolje; ne živijo zares, temveč v svetu le pasivno sodelujejo.« Te osebe s svojo omejeno participacijo v družbi spominjajo na tako imenovane »non-player characters« (NPC) iz računalniških iger, torej na stranske like z omejenim številom replik, katerih funkcija je le, da na določeni točki podprejo potek glavne zgodbe; take vzporednice med družbenim in virtualnim »performansom« se v predstavi odražajo tudi v igričarski ikonografiji in stilizaciji. Scenografijo je oblikoval Igor Vasiljev, kostumografijo Leo Kulaš, svetlobo pa Boštjan Kos; avtorstvo glasbe in zvoka podpisuje Val Fürst, lektorica je bila Maja Cerar. Nastopajo Judita Zidar, Klara Kuk, Matevž Sluga, Nataša Tič Ralijan, Jaka Lah, Gašper Jarni in drugi.