Švedski igralec, režiser in dramatik Mattias Andersson (1969) je eden najvidnejših gledaliških ustvarjalcev v svoji domovini, s prvo slovensko uprizoritvijo drame Razodetje, ki jo je režiral Ivica Buljan in bo premierno izvedena jutri ob 19.30 v Prešernovem gledališču Kranj, pa se bo njegova pisava naselila tudi na naše odre. Andersson, ki bo sicer tudi gost jutrišnje premiere, še pred njo pa bo v foyerju ob 18.30 pogovor z njim in režiserjem predstave, se v svojih besedilih loteva raznih žgočih vprašanj sodobne družbe, igra Razodetje pa se dotika zlasti teme verskega fanatizma ter izgube življenjskega smisla. Kot pravi Rok Bozovičar, vršilec dolžnosti direktorja Prešernovega gledališča Kranj, se obeta »polnokrvno gledališko doživetje, utemeljeno na prepričljivi dramski osnovi in izjemni vizualni zasnovi«; predlogo je prevedla Jana Klenovšek Kocjan.
Iskanje stika z resnico
Andersson je v nekem intervjuju pojasnil, da je pri pisanju Razodetja izhajal predvsem iz vprašanja o pomenu tako imenovanih »alternativnih dejstev« in s tem premisleka možnosti sporazumevanja v družbi, prežeti z raznovrstnimi mnenji ter nasprotujočimi si pogledi. »V 90. letih preteklega stoletja denimo besede bog v javnem diskurzu skoraj ni bilo mogoče slišati, danes pa se spet vse več govori o Bogu, narodu in domovini, kar se mi je zdelo zanimivo,« dodaja ustvarjalec, ki se je s pisanjem in režijo začel ukvarjati že na začetku 90. let ob koncu študija dramske igre na akademiji v Göteborgu, zatem je režiral po številnih švedskih gledališčih, med letoma 2006 ter 2019 umetniško vodil Backa Theatre v Göteborgu, leta 2020 pa je prevzel umetniško vodenje Kraljevega dramskega gledališča v Stockholmu. V svojih predstavah se je ukvarjal tako z aktualnimi socialnimi tematikami kot tudi z duševnimi stiskami ljudi v svetu, za katerega se zdi, da drvi v katastrofo.
Ravno ti motivi so pritegnili režiserja Ivico Buljana, ki je Razodetje predlagal v uprizarjanje, pri tem pa opozoril na nenavadnost Anderssonovih besedil, saj bi jih lahko ob prvem branju opisali kot skorajda preveč neposredna, in to do mere, ko na trenutke delujejo že kot manifest. »V svojem delu sem naravnan k poglobljenemu raziskovanju notranjih svetov dramskih oseb, njihovih skritih travm in želja, ta drama pa mi je omogočila vstop v zelo aktualne in hkrati izrazito večplastne družbene fenomene: na eni strani se loteva moralnih, filozofskih ter političnih vprašanj, na drugi pa razkriva negotovosti in strašne posledice naših osebnih odločitev,« pojasnjuje Buljan. »Preko dramskih oseb smo tako priča fatalističnemu iskanju smisla v času, ki se vse bolj obrača v preteklost – ne le da so ujete v mrežo nekdanjih želja in idealov, temveč so tudi njihovi medosebni odnosi prežeti s fantazijo o minulem.«
Kaj nas žene in kaj uničuje
V drami vzporedno tečejo zgodbe treh različnih parov in brezdomke, ki jim je skupen »božji klic«, zaradi katerega se liki čutijo poklicani na posebno »misijo«, pri tem pa se po besedah režiserja odpira dilema, kaj je pravzaprav ta višja sila, ki se je naselila vanje. Mikael, dobro situiran poročen moški srednjih let, nenadoma začuti nujo, da s svojo ljubeznijo »odreši« klošarko Mario; brata Sam in Tim, odvisneža od mamil, se na smetišču sprašujeta o Bogu in razčiščujeta svoje travmatično otroštvo; najstnico Jennifer pa Bog nagovarja k terorističnemu napadu, s katerim bi rešila svet. »Vse te teme so spletene v močno dramaturško celoto, ki odpira premislek o stanju sodobne družbe: o tem, kako živimo, kaj nas žene in kaj uničuje,« je še dodal Buljan. »Gre za subtilno, vendar izjemno močno analizo našega časa, ki v ospredje postavlja razloge za občutke nemoči in izgubljenost posameznika,« pristavlja dramaturginja predstave Marinka Poštrak.
Umetniški svetovalec je bil Robert Waltl, scenografijo podpisuje Aleksandar Denić, kostume Ana Savić Gecan, lektorica je bila Barbara Rogelj, predstavo pa bo obogatila živa glasba skladatelja Vida Ožbolta, ki bo vodil manjši orkester. Nastopajo Aljoša Ternovšek, Vesna Jevnikar, Darja Reichman, Miha Rodman, Blaž Setnikar, Živa Selan in gost Branko Šturbej.
