Mednarodni festival Mladi levi se je letos začel v gozdu, se nato naselil na mestne ulice ter še druga prizorišča, po desetih dneh pa se je sklenil na svojem »matičnem odru«, v Stari mestni elektrarni, ki je bila kot prostor, namenjen sodobnim uprizoritvenim umetnostim, odprta natanko pred dvajsetimi leti – in to ravno z Mladimi levi. Sobotni zaključni večer je bil zato posvečen zlasti temu jubileju.
S priložnostnimi nagovori sta tako pomen Stare elektrarne kot središča sodobne umetnosti uvodoma poudarili ministrica za kulturo Asta Vrečko, ki je med vrsticami napovedala tudi dolgoročnejšo ureditev njenega statusa (»brez tega prostora si ne moremo predstavljati sodobne uprizoritvene umetnosti«), ter vodja oddelka za kulturo ljubljanske mestne občine Ljubljana Mateja Demšič (»Stara elektrarna je postala simbol sodobne umetnosti in inovativnih praks«). Dosedanjo zgodovino tega prizorišča je nato premerila še zvočno-vizualna predstava Zlati časi, montaža posnetih pričevanj ustvarjalcev ter ustvarjalk, sodelavk in sodelavcev, obiskovalcev in obiskovalk, ki so jo Špela Frlic, Lea Kukovičič in Toni Soprano Meneglejte zasnovale v sodelovanju z glasbenikom Tomažem Gromom, seveda pa obeleževanje obletnice ne bi bilo popolno brez zabave s plesom, ki je kar precej spominjala na tisto pred dvajsetimi leti, ko je scena z navdušenjem pričakala novo infrastrukturno pridobitev.
Zlate strele za presežke
Zavod Bunker, upravitelj Stare elektrarne ter organizator Mladih levov, pa je na praznovanju prvič podelil tudi nagrade zlata strela, ki jih bodo odslej namenjali različnim presežkom in dosežkom na odru Stare elektrarne v pretekli sezoni. Petčlanska strokovna žirija je tokrat izbirala med približno 60 dogodki, od performativnih do glasbenih ali diskurzivnih, ki so se v minulem letu zgodili v Stari elektrarni, pri tem pa je imela proste roke pri določanju kategorij in števila nagrad. Zlato strelo za izstopajoč dogodek sezone je dobila ustvarjalna zasedba glasbeno-performativnega projekta Zdej loh spokam, zdej loh grem, za delo z občinstvom v uprizoritvah Časni plesi in Druge kože je bil nagrajen koreograf Gregor Kamnikar, nagrado za zvočno pokrajino v predstavi Za-mišljen Snježane Premuš je prejela Ida Hiršenfelder alias beepblip, za filozofsko predavanje Klitoris je anarhistka pa so zlato strelo podelili francoski filozofinji Catherine Malabou ter organizatorkam dogodka, društvu Mesto žensk in zavodu Maska Ljubljana.
Ob obletnici so podelili še dve posebni nagradi – za svojo predanost Stari elektrarni in umetnosti je zlato strelo prejela Marjeta Pogačnik, dolgoletna skrbnica urejenosti tamkajšnjih prostorov, za dolgoletno sodelovanje in podporo pa so zlato strelo namenili Romanu Jesenku.
Vsi smo iz različnih sestavin
Med dogodki zadnjih dni festivala velja omeniti vsaj še enega: južnokorejski umetnik Jaha Koo je na Mladih levih že gostoval in tudi tokrat nas je s predstavo Haribo kimči, kot prejšnjič, nagovoril preko hrane. Scenografija je lična stojnica, k kateri povabi dve »mimoidoči« iz občinstva, jima ponudi pijačo, nato pa jima začne pripravljati kimči, tradicionalno korejsko fermentirano zelje, ki pa mu, kot pove, dodaja nove sestavine. Osnovni recept je namreč propadel, ko se je morala njegova družina zaradi pozidave njiv preseliti v mesto, njegova nadaljnja pot v Evropo pa mu je dodala še nove okuse. Ob izkušnji migrantstva, ponižanj in tujstva pa so nujna sestavina postali tudi haribo bomboni, gumijasti, obupno sladki medvedki, slavni antidot proti depresiji. Ti medvedki mu pogosto zapojejo. Tako je nastala nova jed: haribo kimči.
Ritual priprave hrane, ki je bila sodeč po zadovoljnih obrazih strank odlična, in kuharjeve komentarje so dopolnjevale domišljene in zelo estetske podobe, kot živo nasprotje te estetike pa občasni pevski nastopi haribo gumijev, ta azijska ljubezen do otročjega kiča. Tako se je sestavljala pripoved o njegovem življenju in družbenih spremembah, ki se odražajo tudi v hrani, v načinih njene pridelave in ekscesih. Ta vizualni material je tako tudi pričevanje o okoljskem nasilju: zgovorni so posnetki gojenih jegulj, ki ob okvari pobegnejo iz gojišč in preplavijo obalo.
Haribo kimči je zelo tehtno koncipirana predstava, saj Jaha Koo s pomočjo kulinaričnih prispodob in dobro mero humornih zgodb govori o skrajno resnih stvareh na neki fluiden, nedramatičen način. Sporoča nam, da je tudi hrana migrantka, kot je migrant on, in oba se nenehno spreminjata. In da to samo po sebi ni slabo.
