Svežo uprizoritev večno aktualne komedije Antona Tomaža Linharta Ta veseli dan ali Matiček se ženi (1790), ki jo režira Diego de Brea, bodo na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega premierno odigrali v četrtek, 5. decembra, ob 20. uri. »Linhart je znan zlasti kot začetnik slovenskega gledališča, pogosto pa spregledamo, da je podobno kot Cankar tudi izjemen poznavalec slovenskega značaja,« je ob prihajajoči predstavi opozorila Barbara Hieng Samobor, direktorica in umetniška vodja MGL.
»Linhart ni le naš prvi dramatik, temveč je tudi prvi oživil slovensko besedo na gledališkem odru, ali z drugimi besedami, izumiti je moral slovenski odrski jezik,« poudarja dramaturginja predstave Ira Ratej. Komedijo Matiček se ženi, priredbo dela Figarova svatba Pierra Beaumarchaisa, je izdal kmalu po tistem, ko je s prijatelji leta 1789 pripravil ter zrežiral prvo postavitev Županove Micke, vendar njene uprizoritve ni dočakal; njegova druga igra je šla zaradi »prevratniških« podtonov – z relativizacijo razmerij fevdalnega reda – takratni cenzuri precej bolj v nos od predhodnice, krstno izvedbo pa je doživela šele leta 1848. »Od takrat je bil Matiček razumljen kot nosilec jezikovne in narodne samozavesti, po drugi svetovni vojni tudi kot revolucionarni subjekt, in šele danes lahko to besedilo uzremo tudi onkraj ideoloških zaznav, skozi duhovne in celo nezavedne vzporednice s tem, kar smo,« je dodala.
Podoba zaprte družbe
»V tem tekstu ni danes nič prevratnega, nemara tudi Linhart ni prav dosti razmišljal o tem, temveč se je ukvarjal predvsem s prenosom izvirnika v slovenski kontekst – ne le v kmečko okolje, ampak tudi v družbo, ki je polna nekega sramu, hlapčevstva, bogaboječnosti. Kjer je vse, kar ni podrejeno oblasti razuma, že grešno in sporno, kjer onkraj neke pravšnjosti življenje pravzaprav sploh ne obstaja,« pa razmišlja Diego de Brea. »Linhart izvrstno zarisuje značaj takratne družbe, svet zatrte, neizživete spolnosti, v katerem pravila niso enaka za vse – vsaj tako si predstavlja gospodar.« Kakor dodaja, se skozi to komedijo odpirajo številni predsodki in potlačitve, ki jih prepoznavamo še danes, ves ta strah, sram in zatirano poželenje pa je poskusil vnesti v zasnovo uprizoritve, pri kateri podpisuje tudi scenografijo ter izbor glasbe.
»To komedijo pogosto beremo površno, kot zgodbo o prebrisanem kmečkem fantu, ki užene plemiča v kozji rog,« ugotavlja Uroš Smolej, ki bo odigral naslovnega junaka. »Mi smo pristopili s precej drugačnih izhodišč: moj lik je preprost, skromen, iskren, rad ima svojega gospodarja in ljubi Nežko – a vseeno se v njem, kdo ve od kod, kuha neka upornost. To je Matiček, povsem drugačen od teh, ki jih že poznamo.« Igrajo še Primož Pirnat kot baron Naletel, Iva Krajnc Bagola (baronica), Tina Potočnik Vrhovnik (Nežka), pa Nejc Jezernik, Boris Kerč, Jožef Ropoša ter Lena Hribar Škrlec. Kostumografijo je zasnoval Leo Kulaš, lektorica je Barbara Rogelj, oblikovalec svetlobe je bil Boštjan Kos, oblikovalec zvoka pa Matija Zajc.
