Sodobna slovenska dramatika v zadnjem času nastaja pretežno med avtorji – oziroma avtoricami – srednje in še posebej mlajše generacije. To se odraža tako v programih slovenskih gledališč kot v naboru dram, ki prihajajo na vsakoletni natečaj za nagrado Slavka Gruma, namenjeno najboljšemu novemu dramskemu besedilu. Razlogi, da se s pisanjem za gledališče ukvarjajo zlasti mlajše ustvarjalke in ustvarjalci, so sicer precej raznoliki, posebej pa je položaj mlade dramatike poskušala premisliti ponedeljkova okrogla miza Infiltracija na sceno, ki so jo v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije pripravili na festivalu Teden slovenske drame.
Kot je uvodoma omenila voditeljica pogovora Nika Švab, sicer dramaturginja, kritičarka ter tudi sama avtorica več dramskih besedil, je mladih, ki pišejo dramatiko, trenutno res veliko, toda prostor za njihova dela je omejen: »Dramatike se v knjižni obliki ne izdaja, natečajev je malo, večina dram je v najboljšem primeru deležna zgolj bralne uprizoritve. Do odrov pridejo predvsem besedila, ki nastanejo po naročilu gledališč.« Imajo torej mladi dramatiki sploh možnost resnejšega razvoja in profesionalnega ukvarjanja z dramskim pisanjem? Kot se je izkazalo, se avtorji pisanja lotevajo v zelo različnih okoliščinah. »Moja drama Hlod na avtocesti, ki je doživela bralno uprizoritev v ljubljanski Drami, je bila v osnovi diplomsko besedilo, komedijo Vsak glas šteje sem napisala prav za natečaj za žlahtno komedijsko pero, dramo Izkoristi in zavrzi me pa za Mestno gledališče ljubljansko,« je pojasnila Iza Strehar, ki deluje tudi kot scenaristka (med drugim je napisala scenarij za film Prasica, slabšalni izraz za žensko).
Besedilo kot del celote
Izhodišče za nastanek besedila je večkrat neka že načrtovana uprizoritev. »Če mi igre Jutri je v sanjah izgledal drugače ne bi naročili v SNG Maribor, zanjo lani ne bi dobila nagrade za mlado dramatičarko, saj je verjetno sploh ne bi napisala,« je priznala Nina Kuclar Stiković. Besedila pogosto nastajajo tudi med samim procesom priprave predstave, na tak način denimo delata Varja Hrvatin in Žiga Divjak. »Lotevam se predvsem problemsko zastavljenih projektov, ki vključujejo raziskovalno delo oziroma avtorski pristop,« pojasnjuje Divjak. »Besedilo torej nastaja sproti in ga je težko ločiti od celote procesa.« Podobno ugotavlja Jaka Smerkolj Simoneti, ki je v rezidenčnem programu Mestnega gledališča ljubljanskega lani napisal dramo Le en smaragd: »Končna oblika besedila je bila kombinacija več predhodnih različic, vanjo pa so bili vključeni tudi prispevki drugih sodelavcev pri uprizoritvi. Pri besedilih, ki nastajajo po naročilu, je tudi sicer običajno, da se oblikujejo v dialogu z gledališčem in soustvarjalci predstave.«
Drame torej vse redkeje nastajajo v samoti »pisateljeve sobe«, ne le zato, ker jih avtorji raje pišejo za znanega naročnika kakor pa »na zalogo«, temveč tudi zaradi spremenjene narave dela v gledališču. »Kolektivna razsežnost pri snovanju predstav se krepi, naloge dramatika, režiserja in igralcev niso več tako strogo ločene,« meni Smerkolj Simoneti. »Danes tudi težko govorimo o zgolj dramatikih, saj pisci besedil pri njihovih postavitvah nemalokrat delujejo še v drugih vlogah: kot dramaturgi, režiserji ...« Sicer pa avtorji tudi v primeru pisanja po naročilu ne čutijo večjih omejitev. »Imam dokaj proste roke, četudi se seveda ustvarjalni konteksti po posameznih gledališčih razlikujejo,« pravi Divjak. Smerkolj Simoneti dodaja, da mu je celo ljubše, če mu pri naročilu že predlagajo neko izhodišče: »Če ti rečejo, da napiši, kar koli hočeš, je to v nekem smislu bolj utesnjujoče.« Pri pisanju je lahko zelo v pomoč tudi to, da poznaš igralsko zasedbo, pa je pristavila Iza Strehar. »Ravno bolj ali manj neposreden stik s prakso je za razvoj dramatikove pisave nujen.« x
