Številni gledališki ustvarjalci, ki kot samozaposleni v kulturi delujejo v produkcijah SNG Maribor, že dlje časa ugotavljajo, da je naša največja kulturna ustanova sila neredna plačnica zunanjih sodelavcev: na izplačilo honorarja naj bi nekateri čakali tudi po leto dni, pogosto ga prejmejo šele po vztrajnem opominjanju, a le redki o teh težavah spregovorijo na glas oziroma o njih celo potožijo ministrstvu za kulturo. »Kar je razumljivo, saj se nihče noče izpostaviti; do dela pač ni lahko priti in nikomur ni do tega, da bi obveljal za težavnega ali si nakopal zamere,« nam je povedal eden od njih, ki prav zaradi omenjenih razlogov želi ostati anonimen.

»V zadnjih letih se je name s prošnjo za nasvet ali pomoč obrnila vrsta ustvarjalcev, ki niso prejeli honorarja od SNG Maribor, od režiserjev in igralcev do scenografov ter drugih umetniških sodelavcev,« potrjuje Boris Mihalj, predsednik Združenja dramskih umetnikov Slovenije. »Seveda kaj bistveno več od tega, da pošljem na ministrstvo dopis, v katerem jih obvestim o težavi in pozovem k njenemu reševanju, ne morem narediti. Res pa je, da se zdi ministrstvo glede tega precej neodzivno in neučinkovito. Praviloma na ta pisma nisem dobil niti odgovora ali so mi zgolj odvrnili, da ne morejo storiti ničesar, pritožbe pa so se vrstile še naprej.« Zadnji tak dopis je ministrstvu poslal pred nekaj več kot mesecem dni. »Odgovorili so mi, da so s problematiko seznanjeni in da jo bodo poskusili reševati, to pa je tudi vse.«

Boris Mihalj sicer meni, da gre pri težavah s honorarji za odsev širšega stanja kulturne politike. »Poudariti pa je treba, da pri zamudah z izplačili ali primerih nenadnih odpovedi projektov ne gre le za materialno ogrožanje preživetja samozaposlenih, temveč tudi za njihovo zdravje – kajti duševna stiska nekoga, ki mu je bilo odvzeto delo in kršene temeljne pravice, je lahko zelo huda.«

Nenadne spremembe

»Kot dramaturginja sem bila del avtorske ekipe, ki se je jeseni leta 2021 s SNG Maribor dogovorila za pripravo predstave Monolog za živeče v času izumrtja, v kateri so bile poleg režiserja in mene še scenografka, kostumografka in oblikovalka zvoka. Že kmalu po tistem smo se lotili raziskave in drugega projektnega dela, po pol leta pa je direktor gledališča od režiserja zahteval, da se avtorska ekipa umakne, ker nimajo denarja za honorarje, čeprav je bila že potrjena s strani umetniškega vodje mariborske Drame,« začne svojo zgodbo režiserka in dramaturginja Nina Šorak. »Režiser jih je po nekaj sestankih le prepričal, da za izvedbo projekta potrebuje vsaj še dramaturginjo, saj je bilo treba pripraviti dramatizacijo besedila in prilagoditev slovenskemu okolju, in pa oblikovalko zvoka; tako sva ostali v projektu, vendar za res nizek honorar, ki ni odražal ne količine dela ne že vloženega časa. Po podpisu pogodb je sledil nov udarec: čas za vaje so nam skrajšali z dveh mesecev na enega, kar je pomenilo, da smo morali skoraj vse pripraviti vnaprej, od besedila, ki se ga je igralka že začela učiti, do celotne zvočne podobe. Ker je bilo pač jasno, da v mesecu dni ne bo časa za kakšne dodatne raziskave, ampak bo treba vse skupaj le sestaviti.«

Deset dni pred začetkom vaj, ko je bilo že ogromno narejenega, pa je režiser dobil klic, da je projekt prestavljen na naslednje leto. »Drugi dve članici avtorske ekipe v zvezi s tem nisva dobili nobenega obvestila,« še dodaja Nina Šorak. »Ko sva se obrnili na gledališče, da sva ostali brez honorarja, izgubili pa sva tudi termin, v katerem bi se lahko dogovorili za kako drugo delo, sva prejeli dva različna odgovora: jaz sem dobila sporazum o prekinitvi pogodbe z obljubljenim plačilom polovice že tako skromnega honorarja, oblikovalka zvoka pa aneks z novim datumom premiere.« Meni, da je takšen odnos do samozaposlenih v kulturi povsem nedopusten, sploh s strani največje gledališke hiše v državi. »Projekte načrtujemo vsaj leto ali dve vnaprej – in če se dogovorim za enega, drugega v istem terminu zavrnem; v tem primeru sem se denimo odpovedala ponujeni režiji v neki drugi gledališki hiši. Za nekoga, ki je odvisen od honorarjev in je v projekt že vložil več kot leto dni dela, je takšna odpoved tik pred realizacijo uničujoča.«

Pregovorno zamujanje

»V SNG Maribor s honorarji že pregovorno zamujajo, pred časom sem moral večkrat opominjati, da se je z izplačilom premaknilo, o enakih težavah pogosto slišim od kolegov in kolegic,« pravi scenograf Branko Hojnik. »Težko rečem, zakaj se to dogaja, a prav je, da se o tem pogovarjamo: postavljamo si visoke standarde ustvarjanja, čemur bi morala slediti tudi raven poslovnih odnosov – vendar v tem pogledu na splošno že desetletja ni premikov na bolje.« Dodaja, da je za samozaposlene položaj v razmerju do javnih zavodov tudi sicer vedno težji. »Pogodbe so vse bolj enostranske, naše obveznosti so zelo natančno določene, precej bolj nejasno pa je, kakšno podporo nam bo pri tem nudila hiša, naj gre za tehnične storitve ali druge pogoje.«

»Zares dolgo traja, da v SNG Maribor prideš do zasluženega plačila,« pristavlja videoustvarjalka in oblikovalka Vesna Krebs. »V enem primeru mi je tajnica že ob podpisu pogodbe povedala, da ne ve, kdaj mi bodo nakazali honorar – če mi ga sploh bodo.« Dodaja, da je omenjena pogodba določala izplačilo honorarja v dveh delih, kar je sicer pri njenem delu običajno; prvi obrok naj bi tako prejela ob podpisu pogodbe, drugega pa po premieri uprizoritve, za katero je pripravila video. »A premiera je bila že mimo, jaz pa še nisem prejela niti prvega dela plačila. Na moje vztrajne poizvedbe, zaradi katerih sem se počutila že kar malo trapasto, sem bila deležna zgolj obljub, nakazila pa ni in ni bilo.« Nazadnje je zagrozila, da bo zaradi kršenja pogodbe po sodni poti zahtevala prepoved uporabe svojega dela v predstavi. »Takrat sem potem zelo hitro dobila ves honorar, toda žalostno je, da sem morala iti tako daleč – če pa ne bi, bi na plačilo morebiti čakala še danes, enako kot nekateri sodelavci.«

»Ustaljena praksa je že, da v tej hiši na honorar čakaš tudi po leto dni in ga prejmeš šele po dolgotrajnem sitnarjenju,« pove tudi znani skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar. »Seveda je datum izplačila jasno določen v pogodbi, vendar se ga ne držijo – in nikakor nisem edini s takšnimi izkušnjami.« Sicer dodaja, da je plačilo na koncu vedno prejel v celoti, da pa je vseeno neprijetno, če nikoli ne veš, kdaj to bo. Z drugimi slovenskimi gledališči takih težav nima.

»Gre za slabo prakso«

In kaj pravijo na ministrstvu za kulturo, kjer naj bi med drugim skrbeli tudi za primerno poslovanje javnih kulturnih zavodov? »Uradno smo bili seznanjeni z enim primerom pozne odpovedi projekta, ko so zunanji samozaposleni sodelavci opravili del svojih nalog, potem pa je bil projekt odpovedan oziroma prestavljen za nedoločen čas. V tem pismu smo bili opozorjeni tudi na prenizke honorarje in neustrezne pogoje dela v SNG Maribor,« so pojasnili. Na vprašanje, kaj so v zvezi s tem ukrenili, pa na Maistrovi odgovarjajo: »Odpovedi projektov, slabo plačilno disciplino, neustrezne višine honorarjev in podobno vsekakor prepoznavamo kot primere slabe prakse. V povezavi s konkretnim primerom smo vodstvo večkrat ustno opozorili, nismo pa pristojni organ za mediacijo v sporih med javnim zavodom in zunanjimi sodelavci.«

Direktor SNG Maribor Danilo Rošker, ki mu je ministrstvo ravno v teh dneh podelilo še en mandat na čelu največjega slovenskega kulturnega zavoda (to bo že njegov peti mandat po vrsti), priznava, da so v preteklem letu s plačevanjem avtorskih honorarjev res zamujali, včasih tudi več mesecev, vendar dodaja, da so jih vselej v celoti izplačali. »Ustvarjalce je umetniški direktor Drame Aleksandar Popovski že ob dogovorih opozoril na možnost zamud pri nakazilih, vendar razumem vse, ki so bili zaradi teh nezadovoljni, in se jim opravičujem,« pravi Rošker. »Sredstva za delovanje prejemamo po dvanajstinah in včasih jih preprosto nimamo dovolj, da bi lahko hkrati izplačali večje število honorarjev – tudi zato, ker se naši prihodki iz prodaje vstopnic še niso vrnili na raven, kjer so bili pred pandemijo.«

Pristavlja, da so morali v zadnjem letu zaradi občutnih podražitev – naj gre za stroške obratovanja, nočitev ali materialov za sceno in kostume – na trgu pridobiti dodatna sredstva, da so lahko realizirali zastavljeni program. »Pri tem smo se zavestno odločili, da ne bomo zniževali že tako nizkih honorarjev.« Pojasnjuje tudi, da so morali projekt Monolog za živeče v času izumrtja, ki ga režira Tin Grabnar, prestaviti zaradi premika podpisa pogodbe z evropsko komisijo z junija na december. »Projekt, ki je v celoti financiran z evropskimi sredstvi, smo sprva načrtovali za lanski november, a zaradi posledičnega zamika pri prejemu sredstev smo se v dogovoru z režiserjem odločili, da premiero prestavimo za leto dni. Ob tem smo ekipi že izplačali polovico honorarja.«

SNG Maribor se sicer vse od leta 2013 bori z rdečimi številkami. Leta 2018, ko je izguba znašala nekaj več kot 561.000 evrov, je vlada sprejela sklep, po katerem naj bi zavod primanjkljaj z lastnimi sredstvi saniral do leta 2021, vendar se je ta cilj zaradi epidemije izkazal kot nedosegljiv; izguba je ob koncu leta 2021 še vedno znašala več kot 291.000 evrov. Ministrstvo je novembra lani potrdilo osvežen sanacijski načrt, po katerem naj bi v Mariboru luknjo v blagajni zakrpali zlasti z znižanjem stroškov dela ter dvigom cen vstopnic in storitev. Kot dodajajo na Maistrovi, je zavod v letu 2022 že pokril nekaj več kot 37.000 evrov izgube, preostanek v višini dobrih 254.000 evrov pa mora pokriti do konca letošnjega leta.