Nova avtorska uprizoritev režiserja Žige Divjaka z lakoničnim naslovom Krize v vsebinskem pogledu nadaljuje obdelavo (zdaj že skorajda značilnih) tematik, ki so se jih bolj ali manj neposredno dotikali tudi nekateri njegovi prejšnji projekti, najbolj izrazito pa zagotovo lanska predstava Vročina: v prvi vrsti gre torej za vprašanje usodnih okoljskih sprememb, ki na ozadju nenehnih kriz, od političnih in gospodarskih do begunskih in zdravstvenih, še vedno ostaja nekako obrobno, pri tem pa postaja tudi vse bolj očitno, da premagovanje vsakokratnih »kriz« ne meri toliko na odpravljanje vzrokov zanje kot na ohranjanje obstoječega družbenega reda.
Ali povedano drugače, tako »izredno stanje«, ki zaradi svoje trajnosti postopno postaja povsem »normalno« ter samoumevno, kot globalna okoljska katastrofa sta v svojem temelju neločljivo navezana na notranjo logiko kapitalističnega sistema ter iz nje izhajajoče poblagovljenje tako narave kakor tudi »človeških virov«; oboje je zreducirano na gorivo v stroju, ki se v imperativu nenehne »rasti« vrti zgolj v eno smer in se ne bo ustavil, dokler ne bo uničil samega sebe s planetom vred. To poanto uprizoritev ponudi s skorajda nesramno premočrtnostjo (ta se lahko morda komu zazdi že na meji naivne didaktičnosti), ki je seveda namerna, kolikor je pač tovrstna neposrednost morebiti celo edini pristop, od katerega si je še mogoče obetati kakšen dejanski učinek; hkrati pa jo vpenja v nenavadno formalno zasnovo, ki je po eni strani okleščena na najbolj osnovne uprizoritvene sestavine, po drugi strani pa ravno skozi navidezno preprostost domiselno razpira večplastno mrežo pomenov (dramaturg predstave je Goran Injac).
Natančneje, opravka imamo z nekakšno mešanico diskurzivnega in telesnega gledališča, umeščeno v sugestivni minimalizem scenografije Igorja Vasiljeva, v kateri (lahko) vsaka od obeh plati ponuja svojevrstno sklenjeno celoto – hkrati pa besedilo, ki ga s posnetka posreduje glas pripovedovalca (Blaž Šef), nenehno vstopa tudi v raznovrstna prepletanja s fizičnimi dejanji in podobami, ki jih na odru nadvse predano oblikujejo nastopajoči (Sara Dirnbek, Iztok Drabik Jug, Klemen Kovačič, Draga Potočnjak, Katarina Stegnar, Vito Weis in Gregor Zorc). Pri teh niti ne gre za kakšno neposredno »ilustracijo« predloge, temveč bolj za izčiščeno, v eno akcijo zgoščeno »utelešenje« različnih motivov, ki se nizajo skozi besedilo, od prekomernega izčrpavanja žive in nežive snovi do atomizacije posameznika ter njegovega razosebljenja (kostumi Tine Pavlović sicer očrtajo raznorodne tipizirane karakterje, ki pa so podvrženi »prisili« istega mehanizma), navsezadnje pa tudi zavesti o medsebojni povezanosti vseh bitij, ki narekuje nujnost solidarnega sobivanja.
Uprizoritev svoje sporočilo posreduje natančno in skrajno neusmiljeno, vseeno pa ostaja občutek, da ji v primerjavi z Vročino nekoliko zmanjka čustvenega naboja (s tem pa nemara tudi subverzivnega potenciala), bržkone zlasti zaradi »spravljivega« izteka, ki grobemu »dokumentiranju« trenutka dodaja tudi kanec upanja za prihodnost – prizor, ki je kot nekakšna majhna mojstrovina čistega gledališkega jezika, ob vsej presunljivosti izzveni za odtenek preveč idealizirano, pa četudi nakazuje edino mogočo pot naprej.
