Zadnji Hamlet se začne s solzami. Že v preddverju, pred predstavo, Moški jočejo. Solze imajo svoj pomen, značaj, lastnosti, preteklost. Solze so spomin, samoizpraševanje, so solze bolečine, trpljenja, poraza, izdajstva, krivice, zmage, ljubezni in slovesa. Solze so Hamlet. So njegovi občutki, strahovi, dvomi in dejanja. Solze so tudi zato, ker naj bi bil zadnji. Zadnji Hamlet. Zatem Hamleta ne bo več. Prišli smo do konca. Vse se enkrat izteče. Tudi solze se posušijo.
Da bi prišli do konca, je treba Hamleta razstaviti, secirati. Na replike, besede, karakterje. Na število umrlih, število predstav in uprizarjanj, na število zapisov, misli in kritik. Na ure, minute in sekunde. Hamleta je treba začeti in končati. Pokazati njegovo moč, ranljivost in absurdnost. Kar v uvodnem delu predstave pred spuščeno odrsko zaveso in osvetljeno dvorano izvrstno in z ravno pravšnjo mero humorja opravi Miha Rodman. To je vse, kar je ostalo od Hamleta. Vse ostalo se je že prelilo v kolektivni spomin. Tudi njegove najbolj slavne in največkrat citirane besede: »biti ali ne biti, to je vprašanje«, ki jih na igralčevo vzpodbudo nekajkrat zapored ponovi občinstvo. Potem se zavesa odstre.
Temen in skoraj prazen oder zaznamuje natančno odmerjena in asketska scenografija Zuzane Scerankove. Z ogrodjem, sestavljenim iz stolov, ki kot opomin visijo nad prizoriščem, in ogromno fotografijo bližnjega plana razbrazdanega in objokanega obraza, za katero se zdi, da iz nje odseva vsak del preteklosti in nas spominja na minljivost, na čas, ki se izteka. Vsak pre-stol enkrat ostane brez naslonjača in sedišča, vsak pre-stol se enkrat pogrezne vase, kot se pogreza vase z vodo napolnjen prestol, na katerem sedi Borut Veselko – svojo vlogo je odigral z izjemnim čutom za gib in podrobnosti – Hamlet ali zgolj on, ki je ponovil to, kar je podedoval in se naučil. Od oblasti, moči in napuha ne ostane nikoli nič. Pa vendar se vse skupaj ponavlja. Vedno znova. Zato tudi Hamlet odtava v strašljivo, temno področje ponavljajočih se industrijskih zvokov in senc. Na pohod, na katerem se mu s strumnimi in ubranimi, skoraj že mehanskimi, koraki pridružita še ostala dva protagonista – Hamleta ali le dva, ki sta ponovila to, kar sta podedovala in se naučila.
V svetu Hamletov je tudi ona ali mama ali Ofelija ali spet samo ona. Njena občasna prisotnost v predstavi je strogo odmerjena, deluje mirno in nevpadljivo. Češ, le jočite, jaz samo sem, to igro ste si sami izmislili, odigrajte jo do konca. V predstavi je vlogo natančno in z dobrim občutkom za prostor odigrala Živa Selan.
Tako se Hamlet konča. In enkrat se bo končal tudi zadnji Hamlet. Takšen vreden solz in tolažbe. Tiste, ki jo objokani Hamlet ali le On, v natančni in izrazno močni interpretaciji Blaža Setnikarja, na koncu poišče na ramenih gledalk, ko se v agoniji žalosti plazi čez sedeže v parterju.
Od Hamleta ni ostalo veliko, nekaj replik, vse drugo so misli in besede, ki so jih njem izrekli ali napisali drugi. Zadnji Hamlet zato ni predstava za tiste, ki si želijo Hamleta, je predstava, ki ponuja razmislek o svetu, v katerem živijo Hamleti. O svetu, ki se bo morda enkrat iztekel. Ali kot pravi Ofelija: »Vemo, kaj smo … ne vemo pa, kaj lahko postanemo.«
Predstava Zadnji Hamlet je zadnji del trilogije, ki se je začela s simpozijem Ko moški jočejo, se svet ustavi in nadaljevala z jokalnimi intervencijami na Tednu slovenske drame. Da pa ne bi bilo vse zadnje, je predstava tudi prvo srečanje mlade režiserke Lee Kukovičič z institucionalnim gledališčem. Svoje delo je za uvod dobro opravila.
