Eden najbolj prepoznavnih obrazov punk rock scene 80. in 90. let Henry Rollins, ki je v torek nastopil v razprodani dvorani Kina Šiške, bo prihodnji teden dopolnil 62 let. Še vedno je v formi ameriškega marinca in redno nastopa, le da je že pred časom glasbo zamenjal za govorne »spoken word« nastope, ki so mešanica pripovedovanja zgodb, družbene kritike in stand-upa. Prva samostojna spoken word albuma je izdal sredi 80. let, žanra pa se je posluževal že kot vokalist kalifornijske skupine Black Flag in kasneje v svojem Rollins Band. Vmes je napisal kopico knjig, med njimi dnevniške spomine Get in the Van s turnej z zasedbo Black Flag; te je izdal tudi kot avdio knjigo, za katero je leta 1995 prejel nagrado grammy.
Čeprav je kot glasbenik (in zapriseženi popotnik) v Sloveniji gostoval že v letih 1987, 1989 in 1994, je tokrat prvič nastopil kot govorec. V dveh urah je občinstvo popeljal od svojih skromnih začetkov, ko je delal kot laboratorijski tehnik – bil je zadolžen za čiščenje kletk poskusnih podgan s »tumorji, velikimi kot krompir« – in trgovec, do samotarskega življenja rokovske legende v zaledju Hollywooda. Sprva je kazalo, da bo živel kot kakšen resigniran lik iz pesmi Brucea Springsteena, a so se zanj stvari korenito spremenile, ko so ga leta 1981 v svoje vrste povabili ikonski punkerji Black Flag, ki jih do tedaj spremljal na koncertih kot oboževalec. Zagrabi priložnost in tlako delavskega razreda zamenja za uboštvo boema.
V 90. letih nastopi v več filmih z zvenečimi imeni Hollywooda in v nekaj reklamah znanih korporacij, s čimer si prisluži nalepko »sell out«, torej nekoga, ki se je »prodal«. A očitno zasluži dovolj, da si lahko kupi betonsko vilo v losangeleškem kanjonu s slabim telefonskim signalom, v kateri živi sam. Nima otrok in družine. Dneve posveča ohranjanju artefaktov punk rocka in dopolnjevanju zbirke redkih vinilnih plošč, ki jih kupuje na spletu. Malo spi in redno patruljira svojo utrjeno posest na preži za morebitnimi vsiljivci. Paranoja, ki se uresniči, ko mu nekega dne na vrata potrka zmeden zalezovalec s Finske.
Del nastopa, ki se navezuje na njegovo družino, je morda najbolj kontroverzen. Pokojno mamo označi za »psihotično alkoholičarko z dobrim okusom za glasbo«. Med odraščanjem mu kot žrtvi fizičnega nasilja ni bilo prizaneseno – morda od tu izvirata njegovo samotarstvo ter obsesija s fitnesom in varnostjo. Namigne tudi na drugačne oblike zlorab, ki so jih zagrešili mamini »perverzni« partnerji. Kljub namazanemu jeziku tu njegova pripoved potihne – v zadregi pripomni le, da travme »zdravi« s poslušanjem pevca britanske skupine The Clash Joeja Strummerja.
Čeprav se skozi pripovedovanje osebnih zgodb dotakne tudi družbene kritike, ta ni v ospredju. Spotakne se ob ameriški ekspanzionizem, verski fanatizem, zdravstveni sistem, pandemijo in teoretike zarot, vendar osrednje sporočilo nastopa ostaja avtobiografsko. Izriše avtoportret in ponudi neposredni vpogled v človeka za odrom. Stopimo v umetnikov notranji, intimni svet, ki je po navadi dostopen le posredno, skozi glasbo ali kak drug medij. Rollinsovo pričevanje, ki se zdi najbolj verodostojno, ko pripoveduje o vsakdanjih rečeh, se tako pokaže kot nekaj individualnega in unikatnega.
V Sloveniji spoken word nastopi niso pogosti, še posebej ne na velikih odrih. Bolj uveljavljen je humoristični stand-up, ki temelji na pripovedovanju šal. Rollins se raznolikih tem loteva s samoironijo in humorjem, pri čemer pa se vešče poslužuje tudi ustnih zvočnih efektov, ki v nastop vnesejo dinamiko. Vendar mu spoken word forma omogoča, da ni omejen le na zabavne vsebine, ampak da seže tudi k resnejši snovi, kar v pripoved vnese nekaj več globine.
