CoFestival, ki bo med 23. in 30. novembrom potekal na petih različnih prizoriščih po Ljubljani, »vsako leto v slovenski prostor pripelje glavne koreografske premisleke in poleg vznemirljive sodobnoplesne izkušnje za gledalce prinaša tudi pomembne informacije stroki, kot so plesalke in plesalci, koreografinje in koreografi – za premislek in nadaljnje raziskave,« pravi Urška Comino iz CoFestivala.
Mednarodni festival posebej izpostavlja lokalno, regionalno vpetost v širše sodobnoplesne tokove, pri čemer se naslanja na polpreteklost, naš sedanji trenutek in prihodnost, kot pravi sokurator Mitja Bravhar. Predstave so razdelili v dva sklopa: prvi je podčrtan s koreografi, ki izvirajo iz nekdanjega jugoslovanskega prostora in Avstrije, drugi pa zasleduje prepustnost meja med plesnim ali kinetičnim dejanjem in njegovo zaznavo. »Kurja polt je oznaka za sintetično ali kinestetično izkušnjo in predstave, ki nam bodo odpirale pore, so predstave umetnikov, kot je denimo Larsen C Christosa Papadopoulosa, ki bo tudi odprla festival,« še dodaja.
Estetska raznolikost
Značilnost prvega sklopa je estetska raznolikost, omrežena z Nomad Dance Academy (NDA), »zaradi česar imamo vsaj delne zasluge, da prihajajo k nam koreografi, ki ustvarjajo dela, ki lahko v katerem koli evropskem kontekstu rezonirajo na kakovosten način,« meni sokurator Rok Vevar. Makedonska umetnica Viktorija Ilioska in Igor Koruga denimo sta del izvornega študijskega programa NDA med letoma 2008 in 2010, član mreže pa je bil tudi Dejan Srhoj, ki se na oder vrača z večerom plesnih solov.
Kolektiv iz Avstrije Hungry Sharks so diaspora iz nekdanje Jugoslavije, »ukvarjajo se z brutalizmom v arhitekturi in skušajo ugotoviti, na kakšen način ta modernistični brutalizem, pri katerem referirajo tudi na spomenike NOB, korespondira z uličnimi plesnimi praksami. Tatiana Kocmur je vizualna umetnica, ki skulpturira telo, zaznamovano s spolnimi zlorabami, in je zanimiva v smislu konstrukcije novih teles. Igor Koruga pa je s kolegico Milico Ivić skozi različne medije pozgodovinil novejšo srbsko plesno zgodovino. Mladi hrvaški vizualec in koreograf Marko Mižimakov se v svoji predstavi naslanja na queer roman Zvezde kot zrna peska v mojem žepu (1984) afroameriškega pisatelja Samuela R. Delanyja, Kolektiv NDA Hrvaška pa zanima ženska ustvarjalnost v kontekstu hrvaškega sodobnega plesa. Makedonska umetnica Viktorija Ilioska v plesnem duetu razmišlja o proizvodnji in trošenju, kar v plesnem polju zaznava kot osrednji problem – vsaka telesna vadba in proizvodnja plesa je hkrati trošenje telesa, kar poveže z naravnimi viri in ekonomsko proizvodnjo,« povzema Vevar.
Koreografske kompozicije
Drugi sklop predstav, v katerem se predstavljajo koreografi Christos Papadopoulos, Thiago Granato in Sylvain Huc, Ioanna Paraskevopoulou in Isabelle Schad, je po mnenju Vevarja sicer težko postaviti pod skupni imenovalec, pa vendarle imajo neko skupno značilnost, da potrebujejo »kompozicijo na način, ki bi ji pred štiridesetimi leti pripisali modernistične karakteristike, danes, ko v bistvu naslavljajo neke druge probleme, pa imajo tendenco metamodernizma. Pri predstavi Larsen C denimo gre za to, da koreograf Papadopoulos naravne strukture in konfiguracije implementira v komponiranje plesa, kjer potem ne funkcionirajo več le kot zgolj kinetična manifestacija forme, ampak dejansko prinesejo neko prezenco, skozi katero zaslutimo in prepoznavamo naravne konfiguracije in hkrati pred seboj vidimo socialno kompozicijo.«
Sokuratorica Jasmina Založnik je med spremljevalnimi dogodki izpostavila razstavo fotografinje in slikarke Urške Boljkovac, ki je stalna fotografinja festivala; gre za festivalske fotografije, ki pa niso le arhivski dokument nekega časa, temveč imajo dodano umetniško vrednost. Thiago Granato bo vodil tridnevno delavnico Skozi performativne in koreografske prakse, predstavili bodo publikaciji Maska, časopis za scenske umetnosti, z naslovom Somatika ter Systering: Critical Practice (Made in Yugoslavia) #4 (2023), potekal pa bo tudi seminar Plesne zgodovine v praksi, izbrani vidiki arhiviranja in historizacije plesa. Imajo tudi dva rezidenčna umetnika, to sta raziskovalec Miloš Janjić iz Beograda in plesalec Gyula Cserepes iz Vojvodine.
